četrtek, 19. februar 2015

Moja metoda - risk in position sizing

Preden grem na postavljanje stopov in prodajanje, se moram dotakniti tveganja (risk) in velikosti pozicije (position sizing). Najprej, kaj je position sizing?

Position sizing

Ko se enkrat odločimo za nakup, se moramo odločiti, koliko delnic bomo kupili. Oziroma, drugače povedano, odločiti se moramo za koliko dolarjev delnic bomo kupili. To je velika tema, o kateri bi lahko razglabljal na dolgo in široko, vendar bom navedel samo zaključke, ki so sestavni del moje metode.

Ugotovil sem, da je za moje trade optimalna velikost pozicije nekje med 10% in 15% vrednosti moje glavnice. To pomeni 10% do 15% denarja, ki ga imam na računu. Na primer, če imam na voljo $20000, potem je optimalna velikost pozicije med $2000 in $3000.

Kako sem prišel ravno do teh številk? Obstaja malo morje knjig in študij na temo position sizinga. Nekateri ljudje so celo razvili neke modele optimalne velikosti pozicije v odvisnosti od vseh možnih parametrov. Sam sem do te številke prišel predvsem skozi izkušnje, ker ne želim delati znanosti, kjer to ni potrebno. Namreč, velikost pozicije mora zadoščati nekaterim preprostim pogojem:
  1. Biti mora tako velika, da se nam trade, s katerim dosežemo pričakovan donos, izplača.
  2. Ne sme biti tako velika, da bi nas lahko nepričakovan gap za nekaj 10% navzdol povsem uničil.
  3. Ne sme biti tako velika, da se prehitro zabašemo s pozicijami.
  4. Ne sme biti tako majhna, da tudi v najboljših razmerah nismo nikoli popolnoma investirani.
Torej, smisel določanja velikosti pozicije je po eni strani doseči čim večjo varnost, po drugi pa čim večjo učinkovitost. Z nekaj malega eksperimentiranja sem ugotovil, da se moj portfelj obnaša najbolje, če večino časa držim velikost pozicije med 10% in 15%. Kdaj in pod kakšnimi pogoji jo prilagajam, nekoliko kasneje.

Večjih pozicij ne bi priporočal predvsem zaradi velikega tveganja na eni poziciji in preveč ozke razpršenosti, saj lahko tako odpremo le pet pozicij, kar je za moj stil malo premalo. Manjša velikost pozicije pa pomeni, da tudi, ko ujamem super winnerja, dobički na njem enostavno ne bodo dovolj veliki, da bi se trade res izplačal. Če je kdo še posebej natančen, ali je bolje stremeti k 10% ali k 15%? Če le lahko, odprem čim večjo pozicijo, torej se nagibam proti 15%, če mi to razmere dovoljujejo. O tem več kasneje.

Risk

Naslednji parameter, ki ga potrebujemo, da lahko določimo, koliko delnic bomo dejansko kupili, je tveganje na trade. To pomeni, koliko denarja bomo dejansko izgubili, če gre cena proti nam. Tudi ta podatek se ponavadi navaja v odstotkih portfelja. Velika večina position traderjev uporablja tveganje med 1% in 3%. To pomeni, da na en trade tvegamo odstotek do tri odstotke celotne glavnice (pri glavnici $20000 je to $200 oziroma $600). Nekateri gredo celo na 5% ali celo 10%. Sam sem, spet s poskušanjem, ugotovil, da je najbolje, če tvegam bistveno, bistveno manj. Namreč, izkazalo se je, da so serije po 20 ali 30 zaporednih izgubnih tradov neizogibne. In izguba po 2% na vsakem tradu bi pomenila med 40% in 60% padca na portfelju. To za ziheraša, kot sem sam, enostavno ni sprejemljivo.

Sčasoma sem zaključil, da je tveganje okrog 0.5% največje, ki je zame smiselno, pa še to le v najboljših razmerah. Namreč, skozi analize se je jasno pokazalo, da fiksen riziko ni optimalna izbira. Višino tveganja in s tem pozicije je smiselno prilagajati razmeram na trgu, oziroma, kar je meni bližje - trenutnemu trendu uspešnosti mojih tradov. Zato sem razvil razmeroma preprost sistem adaptivnega prilagajanja tveganja, s katerim poskušam tvegati manj, ko so razmere slabe in več, ko so dobre. Deluje na osnovi vodenja statistike dogajanja na preteklih štirih tradih na tak način:
  1. Če se pozicija zapre z izgubo (failed breakout), odštejem eno točko.
  2. Če se pozicija premakne tako visoko, da lahko rečem, da je to uspešen breakout, prištejem eno točko. Kdaj je breakout uspešen, si bom pogledali kasneje.
  3. Pozicij, ki so odprte, vendar še niso razvile zadovoljivega trenda, ne upoštevam.
 Vse možne kombinacije zadnjih štirih uspešnih in neuspešnih breakoutov so tako naslednje:


Kratkoročni moment in s tem stanje rizika v obliki "zeleno, rumeno, rdeče" določim na podlagi sprememb te vsote na naslednji način:

Če je trenutno stanje rdeče:
  • V rumeno, če vsota doseže 2.
Če je trenutno stanje rumeno:
  • V rdeče, če vsota doseže -4.
  • V zeleno, če vsota doseže 4.
Če je trenutno stanje zeleno:
  • V rumeno, če vsota doseže -2.
Riziko (in posledično velikost pozicije) nato prilagajam na podlagi tega stanja takole:
  1. Zeleno - rizik 0.5%.
  2. Rumeno - rizik 0.25%.
  3. Rdeče - rizik 0.15%.
     Kaj je smisel vsega tega? Da bo prišlo do spremembe stanja, recimo iz rdečega v rumenega, bodo morali uspešni breakouti začeti občutno (v razmerju 3:1) prevladovati pred neuspešnimi. In obratno. Da pride do spremembe stanja v negativno, bodo morali neuspešni tradi začeti prednjačiti. Tako nekako poskušam ujeti dobre razmere, ko lahko tvegam več, slabe, ko tvegam manj in nevtralne, ko tvegam povprečno. Ker ne želim prepogostega nepotrebnega spreminjanja signalov, mora pri prehodu iz enega v drug signal razmerje pretehtati v drugo smer, da pride do spremembe (na primer 3:1 pri prehodu iz rdečega v rumeno, ali 4:0 pri prehodu iz rumenega v zeleno).

    Kaj, če zelo dolgo ne odprem nobene nove pozicije, ali pa sem brez pozicij? Sistem takrat obdrži vrednost, kot jo pač ima. Namen tega je predvsem zagotoviti, da po seriji izgub in stanja na trgu, ko ni nobenih setupov, začnem previdno v stanju "rdeče" in potem počasi povečujem tveganje, ko se razmere izboljšajo. Odprte pozicije, ki so že v trendu, me ne zanimajo, kajti osredotočam se samo na trenutno stanje delovanja breaokutov in že odprte pozicije s tem nimajo nobene veze.

    Zakaj ravno štiri trade in zakaj ravno take meje? Nimam pametnejšega argumenta od tega, da je poizkušanje pač pokazalo, da je tako OK. Delniški trgi niso fizikalna znanost. Ne moremo jih "pogruntati", kako delujejo. Želel sem le čimbolj preprosto metodo za kratkoročno oceno uspešnosti breakoutov in izkazalo se je, da je tako, kot je, v redu. Ta sistem je nekaj, s čimer še vedno eksperimentiram, zato bo zelo verjetno še predmet sprememb. Zaenkrat se je kar dobro obnesel v taki obliki, če bo kaj novega, pa bom ta post updatal.

    Število odprtih tradov

    Izkušnje so pokazale, da se je nujno treba zavarovati še pred enim pojavom - prevelikim številom odprtih tradov. Tudi, če uporabljam najmanjši možni riziko, se še vedno pojavljajo obdobja na trgu, ko me lahko potegne v deset ali več tradov, ki potem vsi po vrsti failajo in delajo majhne izgube, ki pa se s časom akumulirajo.

    Da se temu izognem, sem uvedel preprosto omejitev števila odprtih tradov:

    Največje dovoljeno število odprtih tradov, ki še niso v plusu, je štiri.

    Pravilo je povsem preprosto in pomeni, da v trenutku, ko vsaj štiri od mojih odprtih pozicij še vedno visijo na potencialni izgubi, do nadaljnjega neham kupovati. Spet, zakaj ravno štiri? Gre za subjektivno izbiro na podlagi izkušenj. Če se niti eden od zadnjih štirih odprtih tradov ne razvije v pozitivno, potem je smiselno zaključiti, da s trgom nekaj ni v redu, in prenehati kupovati. To pravilo v kombinaciji z adaptivnim rizikom, je dovoljšnja varnost, da lahko verjamem, da ne bom zašel v velike izgube.

    Pri tem moram povedati, da si pri tem pravilu dopuščam nekaj umetniške svobode. Namreč, denimo da sem trenutno brez pozicij. To bi pomenilo, da lahko takoj odprem štiri nove pozicije. Če sem že na petih, šestih ali več zaporednih izgubnih tradih, tega seveda ne bom naredil, temveč bom počasi morda kupil kakšno delnico in nato še eno, če se izkaže, da trg spet sodeluje. In obratno, ko moje pozicije letijo, bom morda pripravljen naenkrat odpreti tudi več kot štiri pozicije. Bistveno je, da pritiskam na trg takrat, ko so razmere temu primerne, in se pomaknem v defenzivo, ko niso.

    Naj omenim še to, da sem na začetku razmišljal na sistemu, ki bi delal z razliko med odprtimi tradi, ki so v plusu in odprtimi tradi, ki so v minusu. Tak sistem se ni izkazal kot zelo učinkovit, kajti pridejo tudi situacije, ko imam odprtih veliko tradov, ki so v plusu. Takrat bi mi tak sistem omogočal odpiranje velikega števila novih pozicij, kar pa je potencialna nevarnost. S temi omejitvami poskušam predvsem slediti trenutnemu kratkoročnemu trendu mojih tradov z osnovnim namenom, da se izognem velikemu številu zaporednih negativnih tradov.

    Ni komentarjev:

    Objava komentarja