torek, 02. januar 2018

Plan za 2018

Brez dolgega uvoda in ovinkarjenja, leto 2017 je bilo upoštevajoč okoliščine (trg večino časa v uptrendu) zame porazno slabo. Takole je izgledal Nasdaq:


Noro! Zelo verjetno nekaj let neponovljivo.

Še vedno moram skupaj spraviti vse rezultate in narediti statistiko, vendar lahko povem, da sem zaključil z 18% izgube (okoli 12% brez provizij). Že jeseni mi je postalo jasno, da nekaj v osnovi ni v redu z mojo metodologijo izbire kandidatov za nakup. Lahko bi še naprej do konec leta pazil na omejevanje števila tradov in tako končni rezultat nekoliko izboljšal. Vendar sem se odločil, da bom raje nekaj hipotez preveril z dejanskimi tradi, kar je pomenilo precej povečano število tradov v zadnjih dveh mesecih in posledično več failed tradov, ki so povečale izgubo.

Kakorkoli, če sem si lani za glavne cilje postavil predvsem omejevanje neuspešnih tradov, sem letos mnenja, da to ni prava pot. Letošnje leto je jasno pokazalo, da je problem že v sami izbiri kandidatov in za letos si enostavno moram postaviti le en cilj:

Izdelati metodo kupovanja, ki bo konsistentno dajala pozitivne trade.

Tole se seveda sliši precej ohlapno, naj pojasnim... Moja filozofija je do zdaj temeljila na "one good trend pays for them all" sistemu. Kar pomeni, da bom z le nekaj uspešnimi winnerji pokril vse izgube in bil na koncu v plusu. To se enostavno ni zgodilo! Še vsako leto sem imel vsaj dva ali tri velike winnerje (letos CNXC 70% in FELP 94% in še nekaj cca 20%), pa to enostavno ni dovolj. Moj win rate je še vedno obupno nizek (okoli 15%) in na tak način to enostavno ne gre.
Če grem na konkretne spremembe... Mislim, da sem dokončno dojel, da kupovanje bullish flagov s tako tesnim stopom, kot ga sam prakticiram, ne deluje. Večina breakout traderjev uporablja stop preko 5%, jaz pa ga zaradi position siza držim med 1 in 2%. S 100% gotovostjo lahko zatrdim, da na tak način ni možno doseči dovolj visokega win rata. Večina bullish flag breakoutov faila vsaj enkrat, in ena letošnja delnica, RFP, je zelo lep primer breakouta, obrata navzdol in potem obrata navzgor. To spuščanje povsem dobrih pozicij se mi dogaja praktično ves čas, podobnih primerov imam še na desetine.

Dilema je potem bila le v tem, ali pač povečati stop, zmanjšati position size ali povečati rizik, ali pa poskušati poiskati vzorec, ki ga lahko tradam tudi s tako tesnim stopom. Povečevanje rizika ni prišlo v poštev, s tem imam dovolj izkušenj, da vem, da je to pot v samomor. S position sizingom in večjim stopom sem se v preteklosti že igral in čeprav mislim, da je to dobra opcija, se zanjo nisem odločil iz naslednjih razlogov:
  • Majhen position size skoraj nujno pomeni zgolj povprečne rezultate tudi pri razmeroma dobrem win ratu. Nekaj, kar me ne veseli preveč.
  • Večji stop tudi pomeni, da se lahko znajdem v velikem številu pozicij, ki so vse še na potencialnem minusu. To je eden osnovnih problemov pri povečevanju rizika, hkrati pa tudi pomeni, da si brez nekega naprednega sistema za odpiranje novih pozicij zlahka zaklenem kapital, hkrati pa držim na odprtem portfelju velik teoretičen minus. S tem sem imel v preteklosti veliko težav, ki jih je možno rešiti samo z dodatnimi open risk management pravili ter tudi z analizo indeksov (nekakšnim market timingom), kar predstavlja še dodatne komplikacije.
Skratka, zelo si želim obdržati majhen rizik, s katerim pa lahko še vedno dosežem velik position size. Ne trdim, da je to sploh možno, navsezadnje ne vem za nobenega profija, ki bi se to šel na tak način, ostaja pa to moja želja, dokler me trg ne prepriča drugače. V iskanju vzorcev, ki bi jih lahko tradal na tak način, sem na koncu prišel do tega, da so razni gap setupi mogoče primerni. Še posebej earnings gapi. Zakaj?

Tesen stop pomeni vse ali nič napad na delnico, kjer ni praktično nobenega prostora za mistiming. To pomeni, da nujno potrebujem delnice v izrazitem kratkoročnem momentu in earnings gapi z očitnim catalystom to vsekakor so.

Seveda se je izkazalo, da tudi taki gapi ponujajo celo plejado raznih buy vzorcev in tu moram še opraviti nekaj dela, da ločim zrno od plevela. Že zdaj pa mi je razmeroma jasno, da tudi v tem primeru velja pravilo "čim prej, tem bolje". Čakanje na idealen setup se ni pokazalo kot dobra opcija. Zakaj tako, mislim, da sem že dovolj nazorno razložil zgoraj o bullish flagih.

Druga sprememba je premik od poceni low volume delnic proti bolj big capom. Zakaj to? Ponovno je to povezano s tesnim stopom, prav tako pa z earningsi. Kot prvo, visoka volatilnost pri poceni delnicah z majhnim volumnom mi že tako ni v prednost. Kljub temu, da imajo poceni delnice teoretične večje možnosti za večje donose, se je skozi leta pokazalo, da se mi pri tako velikem failed ratu računica enostavno ne izide.Drugič pa, če kupujem earnings winnerje, enostavno moram cijati na delnice z nekimi res dobrimi poslovnimi rezultati, kar avtomatično izloči razne speculative playe in v igro postavi established leaderje.

Za zaključek bi samo še ponudil nekaj lanskih winnerjev, ki mi bodo služili kot templati za 2018. Seveda mi je kristalno jasno, da je bilo leto 2017 malo special, ker je ponudilo res nenormalno dolg uptrend, ki je omogočil razvoj takih trendov. Ampak vseeno, ni prvi cilj lovljenje dolgih uptrendov, ampak predvsem povečanje win rata.