Postopen napredek

Danes sem slučajno naletel na spodnji članek:

https://www.artofmanliness.com/articles/get-1-better-every-day-the-kaizen-way-to-self-improvement/

Čeprav ni neposredno povezan s tradanjem, ga delim zato, ker po mojem mnenju posredno pove skoraj vse o tem, zakaj večina traderjev ne uspe in kaj je potrebno storiti za uspeh. O tem sem namreč pisal v prejšnjem postu. Bistvene ugotovitve iz članka z mojimi komentarji:

(Pre)veliki cilji lahko zameglijo pot

Problem vseh traderjev, in tukaj mislim, da dejansko ni nobenih izjem, je, da je to, kar želimo doseči, tako daleč stran od tega, kjer smo, da je praktično nemogoče predvideti, po kateri poti moramo iti, da bomo prišli do cilja. Na primer, tradati začnemo z $10.000, naš cilj pa seveda ni nič manj kot kakšen milijonček in popolna finančna neodvisnost do konca življenja.

Imeti velike cilje je seveda dobro, ker brez njih ne vemo niti tega, kam sploh želimo, kaj šele kako, vendar postane problem v naslednjih primerih:

1. Ko cilj ni "actionable". To pomeni, ko ne moremo vnaprej definirati praktičnih korakov, po katerih moramo iti, da bomo prišli do cilja. V tem primeru to potem ni cilj, temveč zgolj sanje.
2. Ko se cilj zdi tako oddaljen, da ne verjamemo, da ga sploh lahko dosežemo, zato kratkomalo obupamo. Še posebej ta korak postane problematičen, ko naletimo na prve ovire, poraze in razočaranja.

Iskanje instant rešitve ni na poti do velikih dosežkov

Mislim, da tudi pri tem med traderji ni nobenih izjem. Vsi slej ko prej pademo v stanje, ko želimo na hitro in brez truda obogateti. Mislim, da temu najhitreje podležemo takrat, ko imamo že toliko izkušenj, da vemo, da tradanje ni lahka stvar, pa vendar še ne toliko, da bi vedeli, da hitre formule za uspeh enostavno ni. 

Glavni problem pri tej želji po hitrem, ogromnem skoku je verjetno v tem, da vsake toliko pa nekomu res uspe. Obstajajo ljudje, ki so zadeli na loteriji in z ogromno sreče zaslužili hitre milijone na delniških trgih. Te ljudi si potem vzamemo za svoj vzor ali pa celo mislimo, da imajo neko skrivno formulo za uspeh. Imeli pa so samo ogromno sreče.

Prvič, dejstvo je, da z velikimi, hitrimi koraki, praktično brez truda, še nikoli nihče ni naredil nečesa res velikega ali tako ali drugače vrednega. Vsi ljudje, ki so postali "svetovni prvaki" na svojem področju, so to postali po desetletjih vsakdanjega trdega dela. Iz ure v uro, vsak dan, iz tedna v teden, leto za leto. To je "actionable" proces, prek katerega pridemo od amaterja do profesionalca, ki obvlada svoj posel in temu primerno tudi dosega uspehe. Vsi poskusi instant rešitev sicer v izjemno redkih in srečnih situacijah lahko naredijo dober rezultat, vendar je pri tem treba v zakup vzeti dvoje:

1. Ti rezultati ne bodo ponovljivi in tudi ne bodo trajali. Tudi, če nam po neki sreči uspe na hitro narediti iz 10k pol milijona, je to once-in-a-lifetime dogodek, ki ga nikoli več ne bomo uspeli ponoviti. Denar pa bomo tako ali drugače zapravili.
2. Naše zadoščenje ob tem bo praktično nično. Na koncu koncev se človek počuti izpolnjenega in srečnega le takrat, ko nekaj doseže s svojim trudom in trdim delom, ne p,a ko mu nekaj po nesreči pade v naročje.

Dobri rezultati lahko povzročijo otopelost

To je tipična past vseh, ki dosežejo vsaj nekakšen uspeh. Gre za spanje na lovorikah. Lotimo se trdega dela, napredujemo, dosežemo neke uspehe, potem pa se zgodi eno od naslednjega:

1. Mislimo, da nam ni treba več garati. Da je uspeh kar zagotovljen, ker stvari zdaj obvladamo.
2. Nismo več zadovoljni s počasnim napredkom, spet želimo na hitro preskočiti nekaj stopnic.
3. Spoznamo, da bomo morali od tod naprej garati še več, da zgolj obdržimo trenutno stanje (o tem več spodaj).

Rešitev - postopno izboljšanje majhnih stvari

Ta princip je bil tema nešteto knjig. Sam sem ga največkrat zasledil v naslednjih oblikah:

• Deliberate practice
• Get 1% better each day
• Adopt growth mindset
• The compound effect

V osnovi gre za to, da se vse velike stvari zgodijo z množico majhnih korakov, kjer vsak korak sam po sebi ne predstavlja praktično ničesar, vsota vseh korakov pa je velika stvar. Gre za odnos do tega, kar počnemo in kam želimo priti, pri čemer poskušamo ves čas napredovati tako, da postopoma in po malem pilimo podrobnosti. En korak. 1% boljši. Namenska vadba detajlov. 

Tak odnos do svoje profesije je imel še vsak res vrhunski športnik, poslovnež, glasbenik ali pa trader. Prav vsak mega-uspešnež, za katerega vem, je svoj pečat pustil šele po desetletjih ciljno usmerjenega dela, kjer pa vsakodnevni cilj ni bilj narediti nekaj velikega, temveč izboljšati eno majhno stvar, ki pa je na poti do velikega cilja.

Kaj to pomeni za nas traderje? Proces je popolnoma enak, kot pri katerikoli drugi aktivnosti. Potrebno je dosledno slediti tem korakom:

1. Moramo jasno vedeti, kam želimo priti, kaj želimo doseči. Brez te reference, ki nam vedno služi kot nekakšen svetilnik, ne bomo vedeli, če zaidemo s poti.
2. Moramo delati na konkretnih stvareh, iskati konkretne rešitve za konkretne probleme. Moramo vedeti, zakaj nekaj počnemo in kaj konkretno želimo s tem doseči.
3. Ves čas moramo preverjati rezultate. Če uvedemo nek nov postopek ali pravilo v naš sistem, moramo po določenem številu tradov preveriti, ali je res dal pričakovan rezultat. Torej, ves čas moramo paziti, da smo še vedno na pravi poti.
4. Rešiti moramo vse probleme, ki jih odkrijemo. In ves čas moramo iskati naše šibke točke. Ne smemo pasti v stanje, ko mislimo, da je že vse optimalno. Nikoli ni.
5. In nenazadnje, moramo se držati rutin, ki so nas pripeljale do prvih uspehov in VSAJ enako početi naprej. Še vedno moramo tradati enak sistem in še vedno moramo ves čas preverjati sami sebe ter iskati pomanjkljivosti. Dejstvo je, da nič v življenju ni statično in če se držimo enih in istih postopkov ali pa celo opustimo tisto, kar nam je dalo neke dobre rezultate, bomo slej ko prej nazadovali.

Tudi osebno sem mnenja, da je uspeh na kateremkoli področju na koncu vsota naših najbolj fundamentalnih prepričanj. In menim, da sta glavni prepričanji, ki jih moramo nujno poosebiti, naslednji:

1. Lahko uspem. Uspeh mi je dosegljiv, zaslužim si ga. Karkoli si zadam, lahko dosežem.
2. Vsak korak šteje. Nič ni brez pomena. Majhni koraki se seštevajo. Vsako, še tako majhno dejanje na poti proti mojemu cilju, me vodi bližje k njemu, čeprav tega ta trenutek še ne vidim.

Mislim, da vsaj na enem od teh prepričanj pademo skoraj vsi, ki v življenju nismo dosegli tega, kar bi lahko. Prvo je fundamentalno prepričanje, da si na nek način ne zaslužimo, ne zmoremo ali pa nismo vredni velikih dosežkov. Morda več o tem kdaj drugič, vendar mislim, da je jasno, da je to osnova vsega. Če ne verjamemo, da lahko, potem definitivno tudi ne bomo.

Drugo prepričanje pa je dejansko povzetek vsega, kar sem pisal do sedaj. Dejstvo je, da lahko delamo le neke majhne korake. Vsak dan, vsako uro lahko naredimo le "nekaj". Ne gre drugače. In zelo dolgo iz tega ni praktično nobenih rezultatov. Ampak verjeti moramo, da bodo rezultati prišli. Da se bodo ti majhni, skoraj nevidni koraki, sestavili skupaj. Moramo verjeti, da gremo v pravo smer. Seveda tudi s pomočjo sprotnega opazovanja majhnih rezultatov. Če tega ne verjamemo, če smo ves čas odvisni od takojšnjih velikih rezultatov, potem bomo zelo težko našli motivacijo za te majhne, majhne, vsakodnevne korake.