Moja metoda - prodaja 2: prvi dvig stopa

Metodika kupovanja in risk managementa, ki sem jo opisal, se je izkazala kot dovolj zanesljiva in varna, da nisem zašel v prevelike težave, ko mi ni šlo. Vendar, kljub temu, da sem bil načeloma zadovoljen z dobički, ki so mi jih prinesli občasni winnerji, se je po nekaj bull-bear ciklih izkazalo, da v bear ciklu, ko moji tradi serijsko beležijo izgube, naredim preveč minusa, da bi lahko računal na nadpovprečne rezultate. Serije po 20 do 30 zaporednih failed breakoutov so očitno neizbežne in v takih serijah sem izgubil toliko, da sem bil na koncu komaj kaj v plusu, če sploh.

Kot rešitev omenjene težave traderji praviloma aplicirajo eno od naslednjih opcij:

1. Tudi v seriji izgub brez sprememb tradajo naprej. To je bil moj primer in očitno ni bil preveč uspešen.
2. Uporabljajo nekakšen sistem za določevanje smeri trga. Na podlagi nekih pravil, ki si jih na nek način določimo, je za nas trg v "buy, neutral, sell" načinu. Večina tradarjev v "sell" sploh ne odpira pozicij, v "neutral" previdno in v "buy" agresivno. Po mojih opažanjih to opcijo uporabi večina traderjev in tudi sam s tem veliko eksperimentiral. Rezultati niso bili zadovoljivi. Ugotovil sem, da najboljše delnice enostavno ne sledijo gibanju trgov. Nekaj največjih winnerjev, ki sem jih izpustil, je breaknilo in začelo trende v času, ko bi bil trg po vseh pravilih v stanju "sell". Ker moja metodika take winnerje nujno rabi, sem to opcijo sčasoma povsem opustil.
3. Tretja opcija, ki sem jo tudi sam pouporabil, pa je prilagajanje tveganja. Govoril sem že o adaptivnem riziku, ki se je pokazal kot precej učinkovit. Vendar kot dodaten mehanizem uporabljam tudi preprost sistem hitrega dvigovanja stopov.

Ker sem torej tempiranje svojih tradov na podlagi stanja indeksov že vnaprej izključil, in ker nisem hotel brezglavo izpuščati tradov sredi takih serij, je ostala samo še ena rešitev - moral sem preprečiti, da bi take serije failed tradov povzročile prevelik padec v mojem portfelju. In kot edina zadovoljiva rešitev (poleg adaptivnega rizika) se je pokazala možnost čimprejšnjega dviga stopa na vsaj "breakeven" nivo. To pomeni, v okolico buy točke, kjer sem praktično gledano s tradom na nuli. Dokler nisem uvedel tega mehanizma, so bili padci do 10% in več na portfelju običajni. Vedno pridejo take serije. In to je bilo enostavno preveč. Kljub temu, da sem vedel, da bom na tak način izpadel iz marsikaterega trada, ki se kasneje obrne, sem to iz že omenjenih razlogov nujno moral narediti.

Za tako odločitev sem imel še en tehten razlog. Po analizah številnih preteklih največjih winnerjev sem videl, da se ti po breakoutu le redko vrnejo v bližnjo okolico breakouta. Najboljše delnice breaknejo in takoj nadaljujejo pot navzgor. Če temu ni tako, lahko brez prevelikega tveganja sklepam, da delnica nima najboljšega potenciala, in jo prodam.

Torej, moj interes je čim prej, kolikor je le možno, dvigniti stop. Če je le mogoče, še isti dan breakouta in če je možno, na pozitivno, vendar pa v vsakem primeru vsaj toliko, da je izguba res minimalna. Tudi to je treba početi po neki pameti, zato sem uvedel nekaj pravil. Najprej si poglejmo prvi dan breakouta:

1. Če je breakout velik up day, ranga cca 8% ali več, še isti dan dvignem stop na majhen plus. Veliki breakouti se skoraj nikoli ne retracajo v celoti. Če pride do tega, je zelo verjetno, da delnica nima pravega potenciala.
2. Za srednje dobre breakoute (cca 4-8%) dvignem stop pod buy točko na malenkosten minus. Srednje močni breakouti pogosto testirajo breakout nivo, zato moram počakati, če pride do takega testa, preden dvignem stop na plus.
3. Pri šibkih breakoutih (pod 4%) nima smisla takoj dvigovati stopa, ker to sploh ni pravi breakout. Take delnice pogosto zanihajo v okolici breakout točke in včasih potem naredijo now setup in/ali nadaljujejo trend navzgor brez izrazitega breakouta.

Kje so točke, pod katere bi postavil stop po prvem dnevu? Vsekakor je low breakout dneva dober support in to je prvi nivo, ki ga gledam. Če je ta prenizko pod buy točko (ali pa previsoko v primeru gapa), potem je zgornji nivo baze, iz katere sem kupil, support, pod katerim je smiselno imeti stop.

V večini primerov breakouti niso tako močni, da bi lahko dvignil stop že na prvi dan. Kot sem napisal že zgoraj, tudi pri neizrazitih breakoutih poskušam zmanjšati svoj potencialen minus. Vendar, moj namen je trade čimprej varno spraviti v pozitivno. To je edini cilj vsega tega. In na tak varen trenutek je ponavadi treba počakati. Ko prvi dan breakouta ni močan, se nam lahko zgodi nekaj od tega:

1. Delnica zadrži nivo in dobi pospešek v naslednjih dneh - v tem primeru dvignem stop pod enakimi pravili, kot pod (1) in (2) zgoraj.
2. Po srednje močnem breakoutu se pogosto zgodi, da cena naslednji dan (včasih tudi še kakšen dan kasneje) testira breakout nivo in dan zaključi s "hammerjem". V takem primeru takoj dvignem stop pod low hammerja, če je ta dovolj globok ali pa v okolico breakeven nivoja, če ni.
3. Če delnica ne dobi pospeška, niti ne zabeleži kratkega testa supporta, temveč kar počasi pada, potem mi ne preostane drugega, kot da držim stop, tam kjer je, hkrati pa čakam na vsak znak obrata. Če dobim neke vrsti swing low v bližini breakout nivoja, to smatram kot test in dvignem stop pod ta low.
4. V vsakem od primerov dvignem stop na majhen plus, ko se enkrat delnica oddalji za cca 8% od buy točke. Ta vrednost se je izkazala kot kar dobra razdalja od breakout točke, na katero uspešen breakout ne bi smel več pasti.

Poglejmo si nekaj primerov upravljanja s stopi:

Končno uptrend!

Od decembra lani, do sredine februarja smo preživeli v kanalu z nepredvidljivim razpletom. Prejšnji teden pa je Nasdaq kot vodilni indeks breaknil v new highs in tako začel nov uptrend. Počasi mu sledijo tudi ostali indeksi, vendar je za trg najbolje, če Nasdaq še nekaj časa ostane vodilni indeks.

Kaj lahko pričakujemo v naslednjih nekaj tednih:

• Kot prvo, nobenega zagotovila nimamo, da se bo trend nadaljeval. Lahko se zaključi že jutri, lahko pa šele čez pol leta. Tega enostavno ne vemo.
• Zelo dober znak je, da je Nasdaq zelo hitro postal zelo raztegnjen. Zabeležil je osem zaporednih up dni, kar je verjetno presenetilo marsikoga, ki ni kupoval v ta breakout. To je dobro.
• Zdajle večina traderjev čaka na pullback. Dejstvo je, da stabilni uptrendi ne naredijo praktično nobenega izrazitejšega pullbacka, vse dokler se trend skoraj ne konča. 
• Kaj več kot 2 do 3% korekcij v uptrendu ne moremo pričakovati. 
• Večina pullbackov v dobrih uptrendih se zaključi v dnevu do treh. 
• Večina uptrendov traja med 6 in 10 tedni. Dolžina je precej odvisna od oblike trenda. Bolj strm in bolj brez korekcij kot je uptrend, krajši je običajno in obratno.
• Širše gledano v povprečju vsako leto dobimo dva res dobra uptrenda, v katerih se zgodi praktično vse, kar se ima zgoditi. Zamuditi uptrend je zelo draga napaka.

Nekaj časa nazaj sem naredil dva posta, v katerih sem več govoril o lastnostih uptrendov in sta zelo relevantna za trenutno dogajanje: post1, post2.

Za naslednji teden ali dva pričakujem nekoliko absorbiranja tega prvega močnega skoka. Najraje bi videl nekaj dni flaga in potem kratek padec za 2-3%, ki bi mu sledil takojšen nov breakout. To bi bila potrditev, da je trend res močan. Ne želim si nadaljevanja ravne poti navzgor, kajti taki trendi so običajno kratkotrajne narave. Prav tako bi bil vsak padec, daljši od treh dni ali globine 3% znak, da nekaj ni v redu. Kar se mene tiče, smo končno dočakali prvi pravi uptrend v letu 2015 in do nadaljnjega bom tradal temu ustrezno, to pomeni agresivno long.

Moja metoda - prodaja 1: prvi stop loss

Počasi prehajamo v tisti del metodike, ki je po mojem opažanju ključen in ga je hkrati najtežje pametno definirati. To je prodajanje delnic. Težava prodajanja je v tem, da se, v nasprotju s kupovanjem, ko imamo na voljo celotno zgodovino grafa, tu ukvarjamo z nedoločeno prihodnostjo. Nikakor ne moremo vedeti, kaj se bo s ceno naše delnice zgodilo čez teden, dva ali tri. Če prodamo prehitro, lahko zamudimo velik del potencialnih dobičkov. Če prodamo prepozno, lahko vrnemo velik del dobička, ki ga že imamo. V osnovi želim pri prodaji optimizirati naslednje parametre:

1. Spodletel trade želim prodati s čim manjšo izgubo.
2. Čimprej želim zakleniti vsaj nekaj dobička na delnici.
3. Trend želim trailati čim višje in čim dlje.
4. Prodati želim optimalno v najvišji možni točki, preden se cena začne obračati.

V tem postu se bom osredotočil na prvo točko, ki je od vseh najbolj pomembna in na srečo tudi daleč najbolj enostavna, to je postavljanje prvega stop lossa na poziciji, ki smo jo ravnokar odprli.

Na blogu sem veliko pisal o pomembnosti zagotavljanja čim manjših izgub. Moja zgodovina pri tem je taka, da sem na začetku upošteval O'Nealovo pravilo 5-8%. To pomeni, da stop postavimo nekje med 5% in 8% pod nakupno točko. Brez da predolgo razlagam: ugotovil sem, da je tako širok stop za moj način tradanja neučinkovit. Širina osnovnega stopa je močno odvisna od naše velikosti pozicije in tveganja, ki smo ga pripravljeni sprejeti, o čemer sem govoril prejšnjič. Zaključil sem, da je optimalna širina stopa pri mojih parametrih okoli 2%. Naredil sem analize ptevilnih grafov in ugotovil, da ni popolnoma nobene potrebe, da delnicam puščam več kot le nekaj odstotkov prostora, kajti:

• Kupujem visoko-momentne delnice. Če cena pade 2% pod točko nakupa, v večini primerov pade tudi pod točko 5%. In nobenega smisla nima, da čakam na to.
• Moje buy točke so tako natančno definirane, da v veliki večini primerov, če delnica pade pod nivo breakouta, to nedvoumno pomeni failed breakout, kjer držanje pozicije nima več smisla.

Držanje stopov na 5% in več je imelo kot posledico samo nabiranje celega kupa pozicij, ki so ena za drugo spodletavale in ustvarile ogromne izgube. Torej, ugotovitev je bila jasna - nima smisla imeti stop večji od 2% ali največ 3%.

Tak izjemno tesen stop mi je tudi omogočal izjemno nizko tveganje (tudi do 0.15%, kot sem povedal prejšnjič) ob dobri velikosti pozicije (med 10% in 15% kapitala). Nizko tveganje je nekaj, kar mi je osebno zelo blizu, torej se je vse lepo izšlo. Zavedam se, da bom marsikatero pozicijo tudi prehitro izgubil, vendar sem to pripravljen sprejeti na račun majhnega tveganja, ki mi ga tak način postavljanja stopov omogoča.

Stop določim tako, da si najprej izberem neko smiselno točko na grafu, kamor želim postaviti svoj stop. Nato iz te točke in fiksnih parametrov (risk, buy point) izračunam velikost pozicije. Če je ta med 10% in 15% glavnice, grem v trade s tem stopom. Če je pozicija večja od 15%, zmanjšam svoje tveganje toliko, da padem na 15%. Če je pozicija manjša od 10%, potem dvignem stop, dokler ne dosežem te velikosti pozicije. Torej, pravili sta:

1. Nikoli ne povečujem tveganja. Kvečjemu ga zmanjšam, da pridem na velikost pozicije 15%.
2. Če je pozicija manjša od 10%, dvigujem stop in ne tveganja. S tem izgubljam smiselnost stopa, vendar ne povečujem tveganja.

Izračun velikosti pozicije gre po taki enačbi:

Position($) = Risk($)*Entry($)/(Entry($) - Stop/$))

Primer:

• Risk = $50
• Entry = $10
• Kakšen mora biti stop, da bo velikost pozicije med $2000 in $3000? 

Izpeljave tu ne bom delal, enačbo samo malo obrnemo okoli in dobimo naslednji dve vrednosti: $9.75 (position $2000) in $9.83 (position $3000). Če želimo večjo pozicijo, bomo torej morali imeti stop bližje in s tem več možnosti, da nas preuranjeno vrže ven.

Število delnic, ki jih moramo kupiti, pa enostavno izračunamo takole:

Shares =  Risk($)/(Entry($) - Stop($))

Smiseln stop

Še nekaj besed o tem, kje se nahaja smiseln stop. To je povsem odvisno od setupa, ki ga kupujemo. Pravila, ki jih imam, so taka:

1. Če je možno, postavim stop pod najnižjo točko v flagu. Zaradi tesnosti stopov, ki jih imam, to v večini primerov ni mogoče.
2. Naslednja smiselna točka za stop je pod low zadnjega dneva v flagu.
3. V naslednjem koraku grem na intraday bazo in poskušam postaviti stop pod nek smiseln intraday support.
4. Če tudi na intraday grafu ne najdem dobrega stopa, ga enostavno postavim 2-3% pod buy točko.

Skozi prakso opažam, da vsa ta pravila "postavljanja stopa pod support" bolj kot ne služijo le temu, da se sam bolje počutim. Kajti delnice, ki postanejo resnični winnerji, najpogosteje breaknejo iz flaga, in se ne ozrejo več nazaj. Fake breakouti, ki temeljijo na le kratkotočnem momentu pa slej ko prej padejo pod vsak support. Zato je dejansko bistveno samo to, da res kupim dovolj hitro, da lahko stop postavim pod zgornji nivo flaga, iz katerega kupujem. Razni intraday in druge vrste supporte so v večini primerov nepomembni.

Še nekaj primerov na grafih:

Moja metoda - risk in position sizing

Preden grem na postavljanje stopov in prodajanje, se moram dotakniti tveganja (risk) in velikosti pozicije (position sizing). Najprej, kaj je position sizing?

Position sizing

Ko se enkrat odločimo za nakup, se moramo odločiti, koliko delnic bomo kupili. Oziroma, drugače povedano, odločiti se moramo za koliko dolarjev delnic bomo kupili. To je velika tema, o kateri bi lahko razglabljal na dolgo in široko, vendar bom navedel samo zaključke, ki so sestavni del moje metode.

Ugotovil sem, da je za moje trade optimalna velikost pozicije nekje med 10% in 15% vrednosti moje glavnice. To pomeni 10% do 15% denarja, ki ga imam na računu. Na primer, če imam na voljo $20000, potem je optimalna velikost pozicije med $2000 in $3000.

Kako sem prišel ravno do teh številk? Obstaja malo morje knjig in študij na temo position sizinga. Nekateri ljudje so celo razvili neke modele optimalne velikosti pozicije v odvisnosti od vseh možnih parametrov. Sam sem do te številke prišel predvsem skozi izkušnje, ker ne želim delati znanosti, kjer to ni potrebno. Namreč, velikost pozicije mora zadoščati nekaterim preprostim pogojem:

1. Biti mora tako velika, da se nam trade, s katerim dosežemo pričakovan donos, izplača.
2. Ne sme biti tako velika, da bi nas lahko nepričakovan gap za nekaj 10% navzdol povsem uničil.
3. Ne sme biti tako velika, da se prehitro zabašemo s pozicijami.
4. Ne sme biti tako majhna, da tudi v najboljših razmerah nismo nikoli popolnoma investirani.

Torej, smisel določanja velikosti pozicije je po eni strani doseči čim večjo varnost, po drugi pa čim večjo učinkovitost. Z nekaj malega eksperimentiranja sem ugotovil, da se moj portfelj obnaša najbolje, če večino časa držim velikost pozicije med 10% in 15%. Kdaj in pod kakšnimi pogoji jo prilagajam, nekoliko kasneje.

Večjih pozicij ne bi priporočal predvsem zaradi velikega tveganja na eni poziciji in preveč ozke razpršenosti, saj lahko tako odpremo le pet pozicij, kar je za moj stil malo premalo. Manjša velikost pozicije pa pomeni, da tudi, ko ujamem super winnerja, dobički na njem enostavno ne bodo dovolj veliki, da bi se trade res izplačal. Če je kdo še posebej natančen, ali je bolje stremeti k 10% ali k 15%? Če le lahko, odprem čim večjo pozicijo, torej se nagibam proti 15%, če mi to razmere dovoljujejo. O tem več kasneje.

Risk

Naslednji parameter, ki ga potrebujemo, da lahko določimo, koliko delnic bomo dejansko kupili, je tveganje na trade. To pomeni, koliko denarja bomo dejansko izgubili, če gre cena proti nam. Tudi ta podatek se ponavadi navaja v odstotkih portfelja. Velika večina position traderjev uporablja tveganje med 1% in 3%. To pomeni, da na en trade tvegamo odstotek do tri odstotke celotne glavnice (pri glavnici $20000 je to $200 oziroma $600). Nekateri gredo celo na 5% ali celo 10%. Sam sem, spet s poskušanjem, ugotovil, da je najbolje, če tvegam bistveno, bistveno manj. Namreč, izkazalo se je, da so serije po 20 ali 30 zaporednih izgubnih tradov neizogibne. In izguba po 2% na vsakem tradu bi pomenila med 40% in 60% padca na portfelju. To za ziheraša, kot sem sam, enostavno ni sprejemljivo.

Sčasoma sem zaključil, da je tveganje okrog 0.5% največje, ki je zame smiselno, pa še to le v najboljših razmerah. Namreč, skozi analize se je jasno pokazalo, da fiksen riziko ni optimalna izbira. Višino tveganja in s tem pozicije je smiselno prilagajati razmeram na trgu, oziroma, kar je meni bližje - trenutnemu trendu uspešnosti mojih tradov. Zato sem razvil razmeroma preprost sistem adaptivnega prilagajanja tveganja, s katerim poskušam tvegati manj, ko so razmere slabe in več, ko so dobre. Deluje na osnovi vodenja statistike dogajanja na preteklih štirih tradih na tak način:

1. Če se pozicija zapre z izgubo (failed breakout), odštejem eno točko.
2. Če se pozicija premakne tako visoko, da lahko rečem, da je to uspešen breakout, prištejem eno točko. Kdaj je breakout uspešen, si bom pogledali kasneje.
3. Pozicij, ki so odprte, vendar še niso razvile zadovoljivega trenda, ne upoštevam.

 Vse možne kombinacije zadnjih štirih uspešnih in neuspešnih breakoutov so tako naslednje:

Kratkoročni moment in s tem stanje rizika v obliki "zeleno, rumeno, rdeče" določim na podlagi sprememb te vsote na naslednji način:

Če je trenutno stanje rdeče:

• V rumeno, če vsota doseže 2.

Če je trenutno stanje rumeno:

• V rdeče, če vsota doseže -4.
• V zeleno, če vsota doseže 4.

Če je trenutno stanje zeleno:

• V rumeno, če vsota doseže -2.

Riziko (in posledično velikost pozicije) nato prilagajam na podlagi tega stanja takole:

1. Zeleno - rizik 0.5%.
2. Rumeno - rizik 0.25%.
3. Rdeče - rizik 0.15%.

 Kaj je smisel vsega tega? Da bo prišlo do spremembe stanja, recimo iz rdečega v rumenega, bodo morali uspešni breakouti začeti občutno (v razmerju 3:1) prevladovati pred neuspešnimi. In obratno. Da pride do spremembe stanja v negativno, bodo morali neuspešni tradi začeti prednjačiti. Tako nekako poskušam ujeti dobre razmere, ko lahko tvegam več, slabe, ko tvegam manj in nevtralne, ko tvegam povprečno. Ker ne želim prepogostega nepotrebnega spreminjanja signalov, mora pri prehodu iz enega v drug signal razmerje pretehtati v drugo smer, da pride do spremembe (na primer 3:1 pri prehodu iz rdečega v rumeno, ali 4:0 pri prehodu iz rumenega v zeleno).

Kaj, če zelo dolgo ne odprem nobene nove pozicije, ali pa sem brez pozicij? Sistem takrat obdrži vrednost, kot jo pač ima. Namen tega je predvsem zagotoviti, da po seriji izgub in stanja na trgu, ko ni nobenih setupov, začnem previdno v stanju "rdeče" in potem počasi povečujem tveganje, ko se razmere izboljšajo. Odprte pozicije, ki so že v trendu, me ne zanimajo, kajti osredotočam se samo na trenutno stanje delovanja breaokutov in že odprte pozicije s tem nimajo nobene veze.

Zakaj ravno štiri trade in zakaj ravno take meje? Nimam pametnejšega argumenta od tega, da je poizkušanje pač pokazalo, da je tako OK. Delniški trgi niso fizikalna znanost. Ne moremo jih "pogruntati", kako delujejo. Želel sem le čimbolj preprosto metodo za kratkoročno oceno uspešnosti breakoutov in izkazalo se je, da je tako, kot je, v redu. Ta sistem je nekaj, s čimer še vedno eksperimentiram, zato bo zelo verjetno še predmet sprememb. Zaenkrat se je kar dobro obnesel v taki obliki, če bo kaj novega, pa bom ta post updatal.

Število odprtih tradov

Izkušnje so pokazale, da se je nujno treba zavarovati še pred enim pojavom - prevelikim številom odprtih tradov. Tudi, če uporabljam najmanjši možni riziko, se še vedno pojavljajo obdobja na trgu, ko me lahko potegne v deset ali več tradov, ki potem vsi po vrsti failajo in delajo majhne izgube, ki pa se s časom akumulirajo.

Da se temu izognem, sem uvedel preprosto omejitev števila odprtih tradov:

Največje dovoljeno število odprtih tradov, ki še niso v plusu, je štiri.

Pravilo je povsem preprosto in pomeni, da v trenutku, ko vsaj štiri od mojih odprtih pozicij še vedno visijo na potencialni izgubi, do nadaljnjega neham kupovati. Spet, zakaj ravno štiri? Gre za subjektivno izbiro na podlagi izkušenj. Če se niti eden od zadnjih štirih odprtih tradov ne razvije v pozitivno, potem je smiselno zaključiti, da s trgom nekaj ni v redu, in prenehati kupovati. To pravilo v kombinaciji z adaptivnim rizikom, je dovoljšnja varnost, da lahko verjamem, da ne bom zašel v velike izgube.

Pri tem moram povedati, da si pri tem pravilu dopuščam nekaj umetniške svobode. Namreč, denimo da sem trenutno brez pozicij. To bi pomenilo, da lahko takoj odprem štiri nove pozicije. Če sem že na petih, šestih ali več zaporednih izgubnih tradih, tega seveda ne bom naredil, temveč bom počasi morda kupil kakšno delnico in nato še eno, če se izkaže, da trg spet sodeluje. In obratno, ko moje pozicije letijo, bom morda pripravljen naenkrat odpreti tudi več kot štiri pozicije. Bistveno je, da pritiskam na trg takrat, ko so razmere temu primerne, in se pomaknem v defenzivo, ko niso.

Naj omenim še to, da sem na začetku razmišljal na sistemu, ki bi delal z razliko med odprtimi tradi, ki so v plusu in odprtimi tradi, ki so v minusu. Tak sistem se ni izkazal kot zelo učinkovit, kajti pridejo tudi situacije, ko imam odprtih veliko tradov, ki so v plusu. Takrat bi mi tak sistem omogočal odpiranje velikega števila novih pozicij, kar pa je potencialna nevarnost. S temi omejitvami poskušam predvsem slediti trenutnemu kratkoročnemu trendu mojih tradov z osnovnim namenom, da se izognem velikemu številu zaporednih negativnih tradov.

Moja metoda - kaj in kdaj kupiti 3: setup

Že v postu o pravem timingu za nakup delnice sem povedal, da je nakup smiseln samo iz nekakšnega setupa. Kaj je v osnovi "setup"? Setup sam razumem kot vsaj nekaj dni trajajoče prenehanje gibanja cene navzgor. Torej, po začetnem pospešku pri breakoutu iz baze, se setup pojavi v trenutku, ko cena za vsaj nekaj dni prekine svoj pohod navzgor. V najboljšem primeru se ta postanek zgodi ob zmanjšanju volatilnosti in gibanju cene vodoravno, ni pa nujno. Več o tem kasneje.

Torej, po domače povedano je setup kratka, nekaj dni trajajoča formacija na grafu, iz katere lahko sklepamo, da se je moment začasno umiril, vendar pričakujemo, da bo že v kratkem ponovno prišel nazaj in ceno spet začel potiskati navzgor.

Seveda za to nimamo popolnoma nobenega zagotovila. Delnica lahko iz setupa pade tudi dol. In lahko tudi nadaljuje še dolgo pot navzgor brez vsakega setupa, možno je vse. Vendar pa ima za nas kupovanje iz setupa še eno pomembno lastnost, ki pa je ključna: setup nam omogoča postavljanje smiselnega stop lossa. Namreč, kot sem povedal, po takem začasnem umirjenju momenta pričakujem, da bo delnica, ko enkrat moment spet pride nazaj, hitro poskočila, se oddaljila od moje buy točke in se nikoli več vrnila do nje. Torej je zelo smiselno, da stop loss postavim pod neko točko, pod katero cene ne pričakujem več, oziroma bi padec pod njo pomenil, da je setup spodletel. Setup je tako še bolj kot s stališča momenta pomemben s stališča smiselnega postavljanja čim bolj tesnega stopa. Kajti, če kupujemo "kr neki", tudi naš stop ne more biti nič drugega kot "kr neki".

Kar se tiče same oblike setupov, je tu dejansko samo en vzorec, ki me res zanima - flag. Flag je nekaj zaporednih dni, ko se cena premika vodoravno. Pogoji za zadovoljiv flag so odvisni od konteksta, v katerem se pojavi, oziroma od karakterja trenda, ki sem jih opisoval prejšnjič. V osnovi kupujem dva taka mikrovzorca, kot temu pravim, že omenjen flag in pa pullback. Obravnaval ju bom ločeno, kajti način kupovanja se pri obeh razlikuje.

Poudariti moram, da sam izgled setupa nima popolnoma nobene teže, če delnica prej ne ustreza vsem pogojem za začetek dobrega trenda! Temu, o čemer sem govoril v vseh prejšnjih postih. Ker dejansko ne kupujemo setupa ampak kontekst, v katerem se je le-ta zgodil. Še tako lep flag ali pullback brez dobrega konteksta ne pomeni nič! Dober setup pri meni nikoli ne more odtehtati pomanjkljivosti v bazi, momentu in timingu. Bom pa pogosto kupil neidealen setup, če so izpolnjeni drugi pogoji za dober trend. Setup je izključno točka na grafu, kjer nam delnica ponudi razmeroma varen vstop v pozicijo, in nima nobene vrednosti sam po sebi.

Flag

Lep flag je "top shit" No.1 setup! In kaj je lep flag? Ima naslednje lastnosti:

• Ima zelo jasno definirano zgornjo mejo, ki se jo v času trajanja flaga večkrat dotakne.
• Ima ozek range gibanja v tankem kanalu, v katerem so več ali manj same "doji" sveče.
• Kanal se giblje vodoravno in ne navzdol ali navzgor. Je torej brez vsakega naklona.
• Volumen je ves čas minimalen.
• Ne traja dlje kot kakšnih 7 dni.

To je dejansko vse, kar je za povedati o flagu. V praksi pa bomo na flag, ki ustreza vsem tem pogojem, naleteli morda le nekajkrat na leto, zato naj na grafih pokažem, kako v praksi izgledajo kupljivi flagi:

Pullback

Pullback moramo najprej ločiti od "poševnega flaga". Zgoraj sem rekel, da na flagu ne želim videti naklona. Če se nagiba navzdol, mu ne rečem več flag. Vendar, takle pol-flag, ki se nagiba, ni nujno niti pullback, temveč pač nekonstruktiven flag, ki ga načeloma ne bi kupoval. Konstruktiven pullback pa ima naslednje lastnosti:

• Padec cene je očiten. Ne gre za rahlo nagibanje flaga navzdol, temveč za konkreten padec.
• Najbolje je, če cena pada v zaporednih dneh in se nato umiri. Pullbacki z veliko vijuganja gor in dol niso konstruktivni.
• Optimalna dolžina je med 3 in 7 dnevi.
• Sama oblika sveč med pullbackom ni bistvena. Dopuščam tudi kakšen velik rdeč dan, ki pa ne sme biti ekstremen (-10% ali več).
• Volumen naj bi se med pullbackom zmanjšal, čeprav dopuščam tudi kakšen dan večjega padca, ko se poveča. Najbolj pomembno pri vsem skupaj je, da se cena/volumen na dnu umiri.
• Globina pullbacka naj bi bila nekje med 10% in 20%. Pullbacki, globlji od 25% pogosto vodijo v daljšo korekcijo in je v tem primeru bolj smotrno počakati na bazo.

Toliko o izgledu samega pullbacka. Zdaj pa se moramo vprašati še to, kako pullback kupiti. Pri flagu sem zahteval jasno določeno buy točko, kjer ni nobene dileme, da kupimo, ko cena skoči nad njo. Kaj pa pullback, kje kupiti tu?

Ko imam opravka s pullbackom, vedno čakam na naslednje zaporedje dogodkov:

1. Pullback
2. Reversal
3. Setup

Prva točka je jasna, gre pač za nekaj dni padca. Da se je kratkoročni downtrend morda nehal, lahko sklepamo šele takrat, ko vidimo nekakšen reversal vzorec. Tu si običajno pomagam kar s candlestick formacijami, pri čemer me seveda zanimajo bullish vzorci (npr. hammer, piercing, dark cloud cover, harami, itd.), ki jih tu ne bi opisoval, ker je teh informacij dovolj na netu.

V tretjem koraku nato želim videti setup, iz katerega lahko kupim. In to je načeloma spet flag, ki pa je pri pullbacku lahko veliko krajši, celo samo en dan. Flag se lahko začne takoj po formaciji, ki nakazuje obrat. Pojaviti se mora vsaj en "inside day", katerega high in low sta pod oziroma nad high in low prejšnjega dne, da je setup zaključen.

Pri pullbackih se pogosto razvije tudi bolj kompleksen vzorec, ko breakout nad prvim flagom ne uspe in se v nekaj naslednjih dneh zgradi še en, ki je prav tako buy point.

Včasih pa se pullback zaključi tudi s "hammerjem", ki je reversal in setup v enem dnevu. Pri tem tako ne moremo drugega, kot da kupimo vsak skok nad njim. Žal je pri tem tako, da je to eden bolj tveganih nakupov. Smiselno je, da pogledamo tudi intraday vzorec, če imamo morda na 15-minutnem grafu kakšen konstruktiven intraday setup. Če je cena v intraday paraboli, potem zelo verjetno setup ne bo uspel in je bolje, če počakamo na kakšen večdnevni setup.

Z besedami je malo težko opisati, kar je z grafa enostavno razvidno, zato par primerov takih in drugačnih pullbackov:

Pullbacke je vedno veliko težje kupovati, kot flage, že zaradi tega, ker se zgodijo po padcu in se mora tako delnica pribijati navzgor skozi resistance. Poleg tega so buy točke pogosto nejasne, cena pa rada večkrat zaniha, preden se trend dejansko spet obrne navzgor.

To je načeloma vse, kar bi želel povedati o obeh setupih, ki jih kupujem. Ne glede na to, za kakšen makrovzorec gre, ter ali je to nakup iz daljše baze ali ne, vedno se mora ustvariti flag ali pullback, iz katerega lahko kupim. Sama oblika teh setupov zelo variira in pogosto se težko odločim ali iti v nakup ali ne. Ampak, kot sem povedal že na začetku - tisto, kar me res pritegne pri delnici, je začetni moment in opcijsko baza. Setup je potem samo še čakanje ustrezne priložnosti za nakup, zato si tu dopuščam kar precej svobode.

Se korekcija bliža koncu?

Zadnji teden je nakazal, da se morda bliža čas, ko bi se lahko tale 10-tedenska kalvarija breztrendnosti končala. Nasdaq je včeraj closal tik pod new highs nivojem in postal vodilni indeks, kar je načeloma znak, da se moment počasi vrača v delnice. Želel bi si videti še nekaj močnih up dni na malih delnicah, ki so zaenkrat še precej sramežljive.

Kar se tiče možnega breakouta - če se zgodi, bi najraje videl, da do tega pride potiho in neodločno brez velikea pompa. Eksplozivni breakouti na indeksi so vse preveč očitni. Vse preveč ljudi jih veselo kupuje in ko nekaj procentov višje ni več nikogar, ki bi kupil, se smer hitro obrne. Tihi, neizraziti začetki trendov pa pogosto vodijo v postopno kupovanje, kar lahko trge potiska navzgor dlje časa.

Moja metoda - kaj in kdaj kupiti 2: karakterji uptrendov

Skozi izkušnje sem opazil, da uptrendov, ko se ti enkrat začnejo, ne morem obravnavati vseh enako. V praksi seveda gibanje niti dveh delnic ni povsem enako, vendar imajo delnice že v osnovi različne karakterje, ki pa jih je možno pogrupirati v nekaj skupin. In to se je za moj stil tradanja izkazalo kot zelo pomembno, kajti apliciranje vedno enih in istih pravil na vse delnice se nikakor ni obneslo. Z razumevanjem različnih karakterjev uptrendov in njihovih lastnosti pa sem lahko uvedel specifična pravila kupovanja in prodajanja, ki so se obnesla precej bolje.

Definiral sem štiri vzorce, oziroma karakterje, ki jih delnica lahko zavzame na začetku trenda. Na začetku pravim zato, ker se karakter lahko (in pogosto tudi se) skozi čas spremeni. Zame najbolj pomembni pa so prvi tedni, ko poskušam v delnico priti v čim bolj optimalni točki. Te štiri vzorce sem poimenoval po svoje in sicer glede na njihovo osnovno značilnost:

1. Explosion
2. Gap
3. Rise
4. Survivor

Opisal bom vsakega posebej. Tokrat se ne bom ukvarjal s tem, kako te vzorce tradati, o tem naslednjič, temveč samo z osnovno obliko vsakega od njih.

Explosion

Prvi vzorec sem poimenoval Explosion zato, ker pogled nanj dobesedno vzbudi vtis eksplozije. Delnica brez vsakega poprejšnjega opozorila eksplodira in v nekaj dneh naredi 50%, 100%, 200% ali več. Skratka, gre za nepričakovan, izjemen skok. Tega vzorca, ko je res v svoji pravi obliki, nikakor ne moremo spregledati, saj izgleda kot stolpnica na grafu. Običajno je najbolje viden na tedenski skali, pogosto pa tudi na dnevni.

Explosion se lahko pojavi kadarkoli, iz baze ali brez nje. V postih o bazi in momentu sem govoril, da je moment bolj pomemben od baze. In pri Explosion vzorcu je to najbolj očitno. Gre za tako izjemen moment, in ponavadi je za tem neka res dobra novica v povezavi s podjetjem, da je običajno čisto vseeno, kaj se je dogajalo pred tem. Torej, to je vzorec, kjer je vsako prejšnje dogajanje povsem nepomembno. Poglejmo si nekaj primerov na grafih.

Gap

Gap na tedenskem grafu lahko izgleda povsem enako kot Explosion, na dnevnem pa nikoli. Kajti, kot vzorec Gap razumem gap up, ki se skoraj vedno zgodi na earninge, ko cena čez noč skoči navzgor. Ta vzorec je zaradi tega nenadnega skoka v praznino, ki je lahko tudi 50% ali več, specifičen, zato ga ne enačim z Explosion.

Najboljši Gap se pojavi za daljšo bazo. Rekel sem, da za Explosion ni pomembno, kaj se je dogajalo pred tem, saj super-moment "povozi" vse. Pri Gapu pa to je pomembno. Cena lahko skoči gor iz različnih razlogov. Veliko grafov je polnih takih gapov in nekatere delnice periodično skačejo gor in dol na vsak earning report. Zato moramo biti previdni, kdaj gap res pomeni potencialen začetek uptrenda in kdaj ne:

• Optimalno se gap zgodi za daljšo, dobro definirano bazo.
• Najbolje je, če cena skoči nad bazo. Skoki direktno v resistance se pogosto ne obnesejo najbolje.
• Na dan gapa naj bi se volumen močno povečal, dnevni range (procentualna razlika med daily low in high) bi moral biti razmeroma velik (cca. vsaj 5%), closati pa bi moral blizu dnevnega high.
• V dnevih, ki sledijo gapu, bi se kupovanje moralo nadaljevati.

Še nekaj besed okoli zadnjih dveh točk. Gapi, ki closajo nizko, v okolici open ali celo pod open, imajo bistveno slabši performance kot tisti, ki tekom gap dneva pridobivajo na vrednosti. Zaradi same narave, ko cena čudežno skoči čez noč, ni nenavadno, če se takoj na open začne val prodaje, ko ljudje, ki so v delnici prodajajo z dobičkom. Zato je normalno, če cena hitro pade. Vendar, spektakularno novico bi traderji morali kmalu spet začeti kupovati. Povpraševanje bi moralo do konca dneva močno preseči ponudbo, zato bi cena do closa morala zrasti. Podobno obnašanje pričakujem v naslednjih nekaj dneh. Gapi, ki takoj po skoku začnejo izgubljati na ceni, in se to nadaljuje v naslednje dni, niso perspektivni.

Rise

Rise, oziroma "dvig", sem ta vzorec poimenoval zato, ker se cena počasi dvigne ven iz baze. To je tip trenda, ki se začne najmanj očitno, brez velikega pompa. Vendar, nekaj najdaljših trendov, ki sem jih videl, se je začelo ravno na tak tih način, zato je to vzorec, ki ga vsekakor moramo dobro razumeti. Da ravno ta vzorec lahko vodi v največje dobičke, je po svoje razumljivo, kajti delnica počasi pridobiva na ceni, brez da bi jo kdo opazil. Zato se pravi moment pogosto pojavi šele kasneje, ko je morda že 100% visoko in jo hitro potisne še višje. Za razliko od Explosiona in Gapa, ki sta takoj na očeh vsem in tako ponavadi precej hitro zaključita svojo pot navzgor. Tudi Rise ima nekaj specifičnih lastnosti:

• Nujno se mora pojaviti za bazo. Moment je šibak, zato brez baze ne moremo ločiti konstruktivnega Rise vzorca od običajnega, kratkotrajnega uptrenda v siceršnjem downtrendu.
• Setup mora nujno biti ali nad višino baze ali pa tik pod njo, tako da bi breakout ceno potisnil nad nivo baze.
• Moment pri Rise vzorcu je lahko tudi zelo zmeren, čeprav še vedno pričakujem povečanje volumna in vsaj malenkosten pospešek navzgor.

Ta vzorec je daleč najtežje pravilno ovrednotiti, zato moramo biti pri njem najbolj pikolovski od vseh. Sicer se nam zna zgoditi, da bomo na desetine delnic umestili v ta vzorec in jih kupovali, čeprav dejansko ne obetajo dolgega trenda. Nikakor pa ne smemo zamuditi pravih priložnosti, kajti kot sem rekel, Rise zaradi svoje narave lepega gibanja omogoča najdaljše in najlažje vodljive trende.

Survivor

Survivor je vzorec, ki se vedno pojavi v povezavi z Explosion. Opazil sem, da se prvotni moment pri Explosion lahko nadaljuje na dva načina:

1. Naredi se visoka baza/setup.
2. Cena začne naglo padati.

V primeru visoke baze tu ni dileme - ko/če se pojavi kupljiv setup, gremo v nakup. Problem pa je, če cena začne padati. Eksplozije, ki naredijo nekaj 100% v nekaj dneh, se zelo rade takoj zaključijo in gre cena v nekaj tednih nazaj na nivo, kjer se je vse skupaj začelo. Ni pa vedno tako. Včasih cena hitro pade za 30-50%, potem pa kupci ponovno pridejo noter in jo nekako zadržijo na tem nivoju. V naslednjih nekaj tednih se tako lahko oblikuje "nizka baza". To pomeni baza, ki je kar nekaj 10% pod vrhom "flagpola". Temu rečem Survivor (preživelec), saj delnica preživi tisti prvi, masivni val prodaje, in ponovno oblikuje setup, ki obeta nadaljevanje trenda.

Ta vzorec je precej specifičen in ga je pogosto težko tradati zaradi visoke volatilnosti teh eksplozivnih delnic. Načeloma bi dal naslednje pogoje za pravilen Survivor:

• Nizka baza naj bi delala v zgornji polovici "flagpola" in ne pri tleh.
• Najbolje je, če ta nizka baza dobi obliko naraščajočega trikotnika (ascending triangle). Opazil sem, da imajo vse druge oblike, predvsem padajoč trikotnik, veliko večje število failed setupov.
• Volumen bi se v času izdelovanja baze moral skoraj povsem umiriti.
• Najbolje je, da se taka baza dela nekaj tednov (2-4). Če se cena zelo dolgo ne more umiriti in poskusiti ponovno breakniti, se pod površjem zelo verjetno ne dogaja nič dobrega.

Spodaj je še nekaj primerov lepih Survivorjev, glede samega načina kupovanja tega posebnega vzorca pa bomo več rekli prihodnjič.

Omeniti moram še eno pomembno lastnost Survivor vzorcev, ki je tudi sam dolgo nisem opazil. Namreč, pravi Survivor se mora zgoditi v prvih nekaj tednih od začetka Explosiona. Cena mora takoj po prvem skoku, ki je praviloma brez vsakih setupov, strmoglaviti in nato začeti delati Survivor bazo. Če se Explosion po prvem skoku nekako visoko stabilizira, naredi visoko bazo, nadaljuje trend še nekaj tednov in šele nato pade, to ni Survivor, tudi če se kasneje naredi nizka baza. Take baze več mesecev od prvega breakouta zame niso relevantne, kajti takrat obstaja veliko večja verjetnost, da je trenda že konec, kot pa da se bo nadaljeval. Survivor je striktno setup, ki se pojavi kot posledica nenadnega norega skoka, ki ga je velika večina ljudi zamudila in zdaj čakajo prvo pravo priložnost za vstop. Spodaj so še primeri vzorcev, ki so podobni Survivorju, pa to niso.

Boljše downtrend kot ne-trend

Na sliki Nasdaqa spodaj je lepo viden kanal, v katerem je bil ta indeks ujet zadnja dva meseca. To pomeni, da smo zdaj že dva meseca v obdobju brez vsakega trenda. In to se pozna na delnicah. Raje imam downtrend kot takle ne-trend, ker se v takih obdobjih še vedno lahko naredi obilo lepih setupov, iz katerih delnice sicer nekako skačejo ven, vendar nikakor ne dobijo nadaljevanja. In to se mi dogaja zdaj že nekaj tednov. Vsak dan dobim v watch listo med 5 in 10 setupov, ki so po vseh mojih kriterijih primerni za nakup, nastavim stope, delnica skoči na kratko ven in potem obstane na mestu. Mine nekaj dni, ko počasi pade pod moj stop, kjer moram prodati z izgubo.

Nekaj primerov takih delnic je spodaj. Dokler se tole obdobje brez trenda ne zaključi in se moment spet ne vrne v trge, mislim, da nima prevelikega smisla odpirati preveč pozicij, kajti rezultati bodo podobni kot do zdaj. Še vedno vsak dan nastavim nekaj buy stopov, vendar sem močno zaostril svoje pogoje in do nadaljnjega kupujem samo delnice, ki res izgledajo idealno, ter ne B in C tipov setupov.

Moja metoda - kaj in kdaj kupiti 1: timing

Ko enkrat delnica z zadovoljivim momentom pokaže, da ima potencial za daljši trend, jo moramo kupiti. Glavni problem kupovanja delnic pri skoraj vseh metodah (ter pri prav vseh tistih, ki uporabljajo tesne stope) je to, da jo moramo kupiti v ravno pravšnjem trenutku. Pri tem sta bistvena dva parametra, ki sem ju poimenoval timing ter setup. Prvi govori o tem, kdaj kupiti delnico glede na čas in procentualni dobiček, ki ga je že naredila po prvem breakoutu iz baze, torej pred trenutkom, ko smo jo prvič vzeli pod drobnogled. Setup pa govori o vzorcu cene na grafu, iz katerega kupimo delnico. Ta post se osredotoča samo na timing, setup pa si pogledamo naslednjič.

V zvezi s timingom dajem pozornost naslednjim parametrom:

1. Raztegnjenost - kako visoko je delnica glede na nivo prvega breakouta iz baze.
2. Trajanje trenda - koliko časa je že preteklo od breakouta iz baze.
3. Zaporedno število setupa - kateri setup po vrsti je to od začetka trenda (breakouta iz baze).

Poglejmo si vse tri, kajti prav vsi so pomembni.

Raztegnjenost

Raztegnjenost govori o tem, kako visoko je cena delnica od točke breakouta. To "višino" je možno meriti na številne načine in vsi imajo svoje prednosti in slabosti:

• Procentualno - nam da povsem jasno sliko raztegnjenosti, vendar ne pove ničesar o tem, v kakšnem času je cena naredila tak skok. Torej, ne vemo ničesar o tem, kakšna je relativna raztegnjenost z upoštevanjem časovnega obdobja.
• Z uporabo indikatorja - obstaja malo morje t.i. "overbought/oversold" indikatorjev, ki nam poskušajo z uporabo različnih matematičnih formul povedati, kako raztegnjena je cena (navzgor ali navzdol) z upoštevanjem časovnega obdobja. Primeri takih indikatorjev so RSI, MACD in Stochastics. Prednost uporabe indikatorjev je torej zajem večih parametrov (poleg cene in časovnega obdobja je to lahko še volumen, volatilnost in kaj drugega) in prikaz v grafični obliki. Slabost uporabe samo indikatorja pa je v prvi vrsti to, da je nemogoče najti indikator z nastavitvami njegovih parametrov, ki bi deloval za vse primere. Zelo smiselno je indikator uporabljati skupaj s samim grafom in tudi ne preveč komplicirati z nastavitvami, sicer se lahko povsem izgubimo v množici vseh možnih opcij.
• Z uporabo povprečij MA - moving averages oziroma MA so črte na grafu, ki predstavljajo zgodovino delnice za X dni/tednov/mesecev nazaj. Na primer, na dnevnem grafu so najpogosteje uporabljena povprečja MA10, MA20 in MA50. Nekateri uporabljajo tudi daljša MA100, MA200 in tudi eksponentno različico EMA. Številne metode temeljijo na pravilih tipa "kupim, ko se cena dotakne MA20 in se odbije". S pomočjo takih povprečij dejansko lahko razmeroma dobro vidimo, kako raztegnjena je naša delnica. Dobimo zelo dober vizualen občutek. Na primer, kupovati, ko je cena visoko nad MA10 ali MA20 ponavadi ni preveč smiselno, kajti to dejansko pomeni precejšnjo raztegnjenost. Slabost povprečij (tako kot indikatorjev) pa se pojavi predvsem takrat, ko se jih poskušamo držati kot pijanec plota. Namreč, pogosto se delnice ne bodo pokoravale našim MA pravilom, pa so lahko vseeno dober nakup.

Torej, smisel uporabe katerekoli metode za ocenjevanje raztegnjenosti je, preprečiti da bi delnico kupovali v preraztegnjenem stanju, ko obstaja zelo visoka verjetnost, da bo v kratkem doživela normalno korekcijo, ki nas bo vrgla iz pozicije. Večina traderjev se v ta namen poslužuje kakšne kombinacije indikatorjev, povprečij in tudi vizualnega pogleda na graf. Sam pa sem iz svojih analiz izključil vse indikatorje, kajti ugotovil sem, da je sčasoma možno dobiti dober občutek za stanje delnice samo s pogledom na graf. In pri tem razni dodatni parametri na grafu samo meglijo sliko. Zaupanje indikatorjem se je pri meni pokazalo bolj problem kot pomoč, zato sem jih kratkomalo vse izključil.

Popolnoma objektivnih meril za to, kdaj je delnica preveč raztegnjena, tako nimam. To ocenjujem povsem v povezavi z ostalima dvema parametroma timinga, trajanjem trenda in zaporednim številom setupa. Lahko pa dam samo nekaj okvirnih vodil.

Moje analize so pokazale, da je povprečen dobiček, ki ga lahko pričakujem od večine super-winnerjev, nekje med 150% in 250%. In to od samega začetka trenda (breakouta iz baze). In še to le v dobrem obdobju na trgu. Torej, realno moram računati s tem, da bo šla delnica največ okoli 200% visoko, potem pa bo zaključila trend. Iščem vsaj 100%, kar torej logično pomeni, da naj ne bi gledal delnic, ki so že več kot 50% visoko. Dejansko delnice, ki naredijo tam nad 70% v prvem "šusu" brez vsake konsolidacije, zelo pogosto trend s tem tudi zaključijo. Okvirno torej ne kupujem delnic, ki so že več kot 50% visoko, razen v posebnih primerih, ko delnica tudi na večji višini naredi konstruktiven setup. Primere takih setupov bom obravnaval v prihodnjih postih.

Preraztegnjene delnice so tudi take, ki sicer niso previsoko v procentualnem smislu, vendar so previsoko glede na setup. Na primer, tri-dnevni flag je povsem sprejemljiv nakup na višini 5-15% od nivoja breakouta. Zelo malo verjetno pa je, da bo tak kratek setup uspel na višini 30% ali 40%. Torej, gre za relativno trajanje setupa glede na višino. Tak tip raztegnjenosti lahko zelo enostavno vidimo z uporabo MA-jev, kot sem prej povedal.

Poglejmo si vse skupaj na grafih.

RESI je prikazala dokaj umirjen breakout in se potem počasi, a zanesljivo začela pomikati navzgor. Glede na prikazano bi jo bil pripravljen kupiti tja nekam do $25, kar je dobrih 20% nad točko breakouta. Po skoku nad $27 pa po moji oceni postane preraztegnjena in torej pripravljena na daljšo korekcijo, torej ni več v stanju, ko bi jo kupil.

Podoben primer je KZ, ki je tudi breaknila na dokaj umirjen način in nam v prvih 50% dala nekaj možnosti za nakup. Ko je enkrat presegla 50%, je postala preraztegnjena in pričakovano je šla v daljšo korekcijo. Breakout iz te korekcije je po mojem zadnja možnost za racionalen nakup, kajti potem je KZ hitro 100% nad bazo in tu se neham zanimati zanjo.

CSUN je primer spektakularnega breakouta. Delnica v pičlih dveh dneh naredi 100%, kar jo takoj avtomatično naredi preraztegnjeno. Vendar, glede na to, da je to šele prvi breakout, lahko počakamo, če naredi visok setup, iz katerega jo morda še lahko kupimo. Ko se enkrat premakne navzgor proti $9, je že 200% visoko in tu me ne zanima več.


Trajanje trenda

Tudi pogoj za trajanje trenda je nekaj, kar je padlo ven kot rezultat analiz kupa grafov. Ugotovil sem, da zelo, zelo redko trendi na delnicah, ki naredijo nekaj 100% trajajo dlje od 9 mesecev, preden gredo v dolgo in globoko korekcijo. Pa še to je absolutna zgornja meja. Večina jih pade v obdobje med 4 in 6 meseci. V tem času torej delnica naredi res gromozanski premik, nato pa gre ali v razprodajo nazaj do dna ali pa v daljšo in globljo koncolidacijo, prek katere nimam namena držati. Kajti te so praktično vedno ranga 30-50%, kar je enostavno preveč, upoštevajoč tveganje, da se je lahko uptrend tudi dokončno zaključil.

Zato imam takole čez palec pravilo, da se poskušam izogibati delnic, ki so že več kot 3 ali 4 mesece v trendu. Sicer je tudi to precej odvisno od načina gibanja cene, vendar je logika za tem ta, da se najboljši super-winnerji takoj od breakouta hitro in suvereno premikajo navzgor. Če delnica tudi po treh mesecih še ni tako raztegnjena, da bi jo preskočil zaradi tega, potem zelo verjetno nima takega potenciala, kot je mogoče izgledalo takoj po breakoutu. Marsikatera delnica tudi po močnem breakoutu iz dobre baze dejansko naredi le 50-100% v dveh ali treh mesecih in zaključi uptrend. S tem moramo vedno računati.

Zaporedno število setupa 

Daleč najboljši čas za nakup delnice je prvi setup takoj po breakoutu. To pomeni prva konsolidacija, pullback, flag ali baza (karkoli že kupujemo), odkar je delnica začela trend. Z vsakim naslednjim setupom se povečuje možnost, da bo le-ta spodletel. Analiza, ki sem jo naredil na desetinah super-winnerjih, je jasno pokazala, da je daleč najbolj varna točka za nakup prav prvi tak setup. Ki pa je zelo pogosto tudi najkrajši in ga je najlažje zamuditi.

O samih setupih bom govoril naslednjič. Na tem mestu moram povedati, da v osnovi kupujem flage in pullbacke, ki sodita v kratke setupe, ter baze, ki sodi v daljši setup. Pravili, ki jih imam, sta naslednji:

1. Vedno kupim le prvi ali najkasneje drugi kratek setup. 
2. Vedno kupim le prvi dolg setup.

Analiza in tudi praksa mi je dala jasno vedeti, da je kupovanje iz tretjega setupa ali druge baze v okoli 80% primerov vnaprej obsojeno na propad. Prvi mini-setup v obliki kratkega flaga ali pullbacka na neraztegnjeni delnici je skoraj vedno optimalna buy točka. Žal je točno to točko tudi najtežje ujeti, kajti pogosto je setup res tako kratek ali neizrazit, da ne nastavim buy stopa. Vendar, ko uspe, se skoraj vedno tudi vsaj deloma obrestuje.

Torej, zaključek tega poglavja je, da bi bil idealen timing za nakup delnice, ko so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. Delnica ni več kot kakšnih 20% ali 30% nad breakout točko iz baze.
2. Setup se naredi v prvih 2-3 tednih po breakoutu.
3. Kupujemo prvi setup po breakoutu.
4. Zadnja potencialna možnost za nakup je prvi breakout iz prve daljše konsolidacije, ki je lahko tudi višje od 100% in več kot nekaj mesecev trendu.

Poglejmo si sedaj vse tri pogoje skupaj na nekaj grafih.

ARWR je primer delnice, ki že v prvi fazi breakouta naredi 100% in nam ponudi zelo malo možnosti, da jo kupimo zgodaj v trendu. Prvi optimalen buy point je v točki (1), ki je v bistvu le tri dni dolg flag brez prave oblike in že 50% visoko. Vendar, kdor ni kupil tu, je moral čakati še 50% višje in mesec in pol dlje, da se je oblikovala prva daljša baza, ki je bila kljub svoji višini preko 100% kupljiva, kajti je šele drugi setup v celem trendu in prva daljša baza (2). Dva tedna zatem je sledila še zadnja možnost za varen nakup, ko se je le malo nad bazo oblikoval še en flag (3). Vse, kar je za tem, je previsoko in prepozno.

GALE je podoben primer, le da je ta ponudil dve buy točki v prvem momentu. Po moji oceni je kupljiv le prvi (1), kajti drugi (2) je že 80% visoko in tako zelo dojemljiv za prvi globlji pullback. To se tudi zgodi in po nekaj tednih se pojavi še zadnja prava buy možnost pri breakoutu iz prve daljše baze (3). Flag nad to bazo (4) je po mojem že enostavno previsoko in je neracionalen.

ZHNE je primer delnice, ki se kar ne more odločiti, kaj bi. In veliko delnic je takih, zato je primer dober. Tako kot številne cenene delnice, je v prvem skoku naredila 250%, preden je šla v prvo konkretno korekcijo. Setup pri (1) sicer še zdaleč ni najlepši, vendar je to sploh prvi pravi setup do sedaj, zato je vredno poskusiti. Nekaj dni kasneje se pojavi še en zelo podoben pullback (2), ki je prav tako kupljiv. Ker delnica šele zaključuje prvo daljšo bazo, bi sam poskusil tudi s pullbackom (3), ki pa bi spodletel. Vsi setupi od (4) naprej pa so enostavno že tako pozno in visoko, da bi to delnico v tej fazi že odmislil.