Moja metoda - prodaja 1: prvi stop loss

Počasi prehajamo v tisti del metodike, ki je po mojem opažanju ključen in ga je hkrati najtežje pametno definirati. To je prodajanje delnic. Težava prodajanja je v tem, da se, v nasprotju s kupovanjem, ko imamo na voljo celotno zgodovino grafa, tu ukvarjamo z nedoločeno prihodnostjo. Nikakor ne moremo vedeti, kaj se bo s ceno naše delnice zgodilo čez teden, dva ali tri. Če prodamo prehitro, lahko zamudimo velik del potencialnih dobičkov. Če prodamo prepozno, lahko vrnemo velik del dobička, ki ga že imamo. V osnovi želim pri prodaji optimizirati naslednje parametre:

1. Spodletel trade želim prodati s čim manjšo izgubo.
2. Čimprej želim zakleniti vsaj nekaj dobička na delnici.
3. Trend želim trailati čim višje in čim dlje.
4. Prodati želim optimalno v najvišji možni točki, preden se cena začne obračati.

V tem postu se bom osredotočil na prvo točko, ki je od vseh najbolj pomembna in na srečo tudi daleč najbolj enostavna, to je postavljanje prvega stop lossa na poziciji, ki smo jo ravnokar odprli.

Na blogu sem veliko pisal o pomembnosti zagotavljanja čim manjših izgub. Moja zgodovina pri tem je taka, da sem na začetku upošteval O'Nealovo pravilo 5-8%. To pomeni, da stop postavimo nekje med 5% in 8% pod nakupno točko. Brez da predolgo razlagam: ugotovil sem, da je tako širok stop za moj način tradanja neučinkovit. Širina osnovnega stopa je močno odvisna od naše velikosti pozicije in tveganja, ki smo ga pripravljeni sprejeti, o čemer sem govoril prejšnjič. Zaključil sem, da je optimalna širina stopa pri mojih parametrih okoli 2%. Naredil sem analize ptevilnih grafov in ugotovil, da ni popolnoma nobene potrebe, da delnicam puščam več kot le nekaj odstotkov prostora, kajti:

• Kupujem visoko-momentne delnice. Če cena pade 2% pod točko nakupa, v večini primerov pade tudi pod točko 5%. In nobenega smisla nima, da čakam na to.
• Moje buy točke so tako natančno definirane, da v veliki večini primerov, če delnica pade pod nivo breakouta, to nedvoumno pomeni failed breakout, kjer držanje pozicije nima več smisla.

Držanje stopov na 5% in več je imelo kot posledico samo nabiranje celega kupa pozicij, ki so ena za drugo spodletavale in ustvarile ogromne izgube. Torej, ugotovitev je bila jasna - nima smisla imeti stop večji od 2% ali največ 3%.

Tak izjemno tesen stop mi je tudi omogočal izjemno nizko tveganje (tudi do 0.15%, kot sem povedal prejšnjič) ob dobri velikosti pozicije (med 10% in 15% kapitala). Nizko tveganje je nekaj, kar mi je osebno zelo blizu, torej se je vse lepo izšlo. Zavedam se, da bom marsikatero pozicijo tudi prehitro izgubil, vendar sem to pripravljen sprejeti na račun majhnega tveganja, ki mi ga tak način postavljanja stopov omogoča.

Stop določim tako, da si najprej izberem neko smiselno točko na grafu, kamor želim postaviti svoj stop. Nato iz te točke in fiksnih parametrov (risk, buy point) izračunam velikost pozicije. Če je ta med 10% in 15% glavnice, grem v trade s tem stopom. Če je pozicija večja od 15%, zmanjšam svoje tveganje toliko, da padem na 15%. Če je pozicija manjša od 10%, potem dvignem stop, dokler ne dosežem te velikosti pozicije. Torej, pravili sta:

1. Nikoli ne povečujem tveganja. Kvečjemu ga zmanjšam, da pridem na velikost pozicije 15%.
2. Če je pozicija manjša od 10%, dvigujem stop in ne tveganja. S tem izgubljam smiselnost stopa, vendar ne povečujem tveganja.

Izračun velikosti pozicije gre po taki enačbi:

Position($) = Risk($)*Entry($)/(Entry($) - Stop/$))

Primer:

• Risk = $50
• Entry = $10
• Kakšen mora biti stop, da bo velikost pozicije med $2000 in $3000? 

Izpeljave tu ne bom delal, enačbo samo malo obrnemo okoli in dobimo naslednji dve vrednosti: $9.75 (position $2000) in $9.83 (position $3000). Če želimo večjo pozicijo, bomo torej morali imeti stop bližje in s tem več možnosti, da nas preuranjeno vrže ven.

Število delnic, ki jih moramo kupiti, pa enostavno izračunamo takole:

Shares =  Risk($)/(Entry($) - Stop($))

Smiseln stop

Še nekaj besed o tem, kje se nahaja smiseln stop. To je povsem odvisno od setupa, ki ga kupujemo. Pravila, ki jih imam, so taka:

1. Če je možno, postavim stop pod najnižjo točko v flagu. Zaradi tesnosti stopov, ki jih imam, to v večini primerov ni mogoče.
2. Naslednja smiselna točka za stop je pod low zadnjega dneva v flagu.
3. V naslednjem koraku grem na intraday bazo in poskušam postaviti stop pod nek smiseln intraday support.
4. Če tudi na intraday grafu ne najdem dobrega stopa, ga enostavno postavim 2-3% pod buy točko.

Skozi prakso opažam, da vsa ta pravila "postavljanja stopa pod support" bolj kot ne služijo le temu, da se sam bolje počutim. Kajti delnice, ki postanejo resnični winnerji, najpogosteje breaknejo iz flaga, in se ne ozrejo več nazaj. Fake breakouti, ki temeljijo na le kratkotočnem momentu pa slej ko prej padejo pod vsak support. Zato je dejansko bistveno samo to, da res kupim dovolj hitro, da lahko stop postavim pod zgornji nivo flaga, iz katerega kupujem. Razni intraday in druge vrste supporte so v večini primerov nepomembni.

Še nekaj primerov na grafih:

Moja metoda - risk in position sizing

Preden grem na postavljanje stopov in prodajanje, se moram dotakniti tveganja (risk) in velikosti pozicije (position sizing). Najprej, kaj je position sizing?

Position sizing

Ko se enkrat odločimo za nakup, se moramo odločiti, koliko delnic bomo kupili. Oziroma, drugače povedano, odločiti se moramo za koliko dolarjev delnic bomo kupili. To je velika tema, o kateri bi lahko razglabljal na dolgo in široko, vendar bom navedel samo zaključke, ki so sestavni del moje metode.

Ugotovil sem, da je za moje trade optimalna velikost pozicije nekje med 10% in 15% vrednosti moje glavnice. To pomeni 10% do 15% denarja, ki ga imam na računu. Na primer, če imam na voljo $20000, potem je optimalna velikost pozicije med $2000 in $3000.

Kako sem prišel ravno do teh številk? Obstaja malo morje knjig in študij na temo position sizinga. Nekateri ljudje so celo razvili neke modele optimalne velikosti pozicije v odvisnosti od vseh možnih parametrov. Sam sem do te številke prišel predvsem skozi izkušnje, ker ne želim delati znanosti, kjer to ni potrebno. Namreč, velikost pozicije mora zadoščati nekaterim preprostim pogojem:

1. Biti mora tako velika, da se nam trade, s katerim dosežemo pričakovan donos, izplača.
2. Ne sme biti tako velika, da bi nas lahko nepričakovan gap za nekaj 10% navzdol povsem uničil.
3. Ne sme biti tako velika, da se prehitro zabašemo s pozicijami.
4. Ne sme biti tako majhna, da tudi v najboljših razmerah nismo nikoli popolnoma investirani.

Torej, smisel določanja velikosti pozicije je po eni strani doseči čim večjo varnost, po drugi pa čim večjo učinkovitost. Z nekaj malega eksperimentiranja sem ugotovil, da se moj portfelj obnaša najbolje, če večino časa držim velikost pozicije med 10% in 15%. Kdaj in pod kakšnimi pogoji jo prilagajam, nekoliko kasneje.

Večjih pozicij ne bi priporočal predvsem zaradi velikega tveganja na eni poziciji in preveč ozke razpršenosti, saj lahko tako odpremo le pet pozicij, kar je za moj stil malo premalo. Manjša velikost pozicije pa pomeni, da tudi, ko ujamem super winnerja, dobički na njem enostavno ne bodo dovolj veliki, da bi se trade res izplačal. Če je kdo še posebej natančen, ali je bolje stremeti k 10% ali k 15%? Če le lahko, odprem čim večjo pozicijo, torej se nagibam proti 15%, če mi to razmere dovoljujejo. O tem več kasneje.

Risk

Naslednji parameter, ki ga potrebujemo, da lahko določimo, koliko delnic bomo dejansko kupili, je tveganje na trade. To pomeni, koliko denarja bomo dejansko izgubili, če gre cena proti nam. Tudi ta podatek se ponavadi navaja v odstotkih portfelja. Velika večina position traderjev uporablja tveganje med 1% in 3%. To pomeni, da na en trade tvegamo odstotek do tri odstotke celotne glavnice (pri glavnici $20000 je to $200 oziroma $600). Nekateri gredo celo na 5% ali celo 10%. Sam sem, spet s poskušanjem, ugotovil, da je najbolje, če tvegam bistveno, bistveno manj. Namreč, izkazalo se je, da so serije po 20 ali 30 zaporednih izgubnih tradov neizogibne. In izguba po 2% na vsakem tradu bi pomenila med 40% in 60% padca na portfelju. To za ziheraša, kot sem sam, enostavno ni sprejemljivo.

Sčasoma sem zaključil, da je tveganje okrog 0.5% največje, ki je zame smiselno, pa še to le v najboljših razmerah. Namreč, skozi analize se je jasno pokazalo, da fiksen riziko ni optimalna izbira. Višino tveganja in s tem pozicije je smiselno prilagajati razmeram na trgu, oziroma, kar je meni bližje - trenutnemu trendu uspešnosti mojih tradov. Zato sem razvil razmeroma preprost sistem adaptivnega prilagajanja tveganja, s katerim poskušam tvegati manj, ko so razmere slabe in več, ko so dobre. Deluje na osnovi vodenja statistike dogajanja na preteklih štirih tradih na tak način:

1. Če se pozicija zapre z izgubo (failed breakout), odštejem eno točko.
2. Če se pozicija premakne tako visoko, da lahko rečem, da je to uspešen breakout, prištejem eno točko. Kdaj je breakout uspešen, si bom pogledali kasneje.
3. Pozicij, ki so odprte, vendar še niso razvile zadovoljivega trenda, ne upoštevam.

 Vse možne kombinacije zadnjih štirih uspešnih in neuspešnih breakoutov so tako naslednje:

Kratkoročni moment in s tem stanje rizika v obliki "zeleno, rumeno, rdeče" določim na podlagi sprememb te vsote na naslednji način:

Če je trenutno stanje rdeče:

• V rumeno, če vsota doseže 2.

Če je trenutno stanje rumeno:

• V rdeče, če vsota doseže -4.
• V zeleno, če vsota doseže 4.

Če je trenutno stanje zeleno:

• V rumeno, če vsota doseže -2.

Riziko (in posledično velikost pozicije) nato prilagajam na podlagi tega stanja takole:

1. Zeleno - rizik 0.5%.
2. Rumeno - rizik 0.25%.
3. Rdeče - rizik 0.15%.

 Kaj je smisel vsega tega? Da bo prišlo do spremembe stanja, recimo iz rdečega v rumenega, bodo morali uspešni breakouti začeti občutno (v razmerju 3:1) prevladovati pred neuspešnimi. In obratno. Da pride do spremembe stanja v negativno, bodo morali neuspešni tradi začeti prednjačiti. Tako nekako poskušam ujeti dobre razmere, ko lahko tvegam več, slabe, ko tvegam manj in nevtralne, ko tvegam povprečno. Ker ne želim prepogostega nepotrebnega spreminjanja signalov, mora pri prehodu iz enega v drug signal razmerje pretehtati v drugo smer, da pride do spremembe (na primer 3:1 pri prehodu iz rdečega v rumeno, ali 4:0 pri prehodu iz rumenega v zeleno).

Kaj, če zelo dolgo ne odprem nobene nove pozicije, ali pa sem brez pozicij? Sistem takrat obdrži vrednost, kot jo pač ima. Namen tega je predvsem zagotoviti, da po seriji izgub in stanja na trgu, ko ni nobenih setupov, začnem previdno v stanju "rdeče" in potem počasi povečujem tveganje, ko se razmere izboljšajo. Odprte pozicije, ki so že v trendu, me ne zanimajo, kajti osredotočam se samo na trenutno stanje delovanja breaokutov in že odprte pozicije s tem nimajo nobene veze.

Zakaj ravno štiri trade in zakaj ravno take meje? Nimam pametnejšega argumenta od tega, da je poizkušanje pač pokazalo, da je tako OK. Delniški trgi niso fizikalna znanost. Ne moremo jih "pogruntati", kako delujejo. Želel sem le čimbolj preprosto metodo za kratkoročno oceno uspešnosti breakoutov in izkazalo se je, da je tako, kot je, v redu. Ta sistem je nekaj, s čimer še vedno eksperimentiram, zato bo zelo verjetno še predmet sprememb. Zaenkrat se je kar dobro obnesel v taki obliki, če bo kaj novega, pa bom ta post updatal.

Število odprtih tradov

Izkušnje so pokazale, da se je nujno treba zavarovati še pred enim pojavom - prevelikim številom odprtih tradov. Tudi, če uporabljam najmanjši možni riziko, se še vedno pojavljajo obdobja na trgu, ko me lahko potegne v deset ali več tradov, ki potem vsi po vrsti failajo in delajo majhne izgube, ki pa se s časom akumulirajo.

Da se temu izognem, sem uvedel preprosto omejitev števila odprtih tradov:

Največje dovoljeno število odprtih tradov, ki še niso v plusu, je štiri.

Pravilo je povsem preprosto in pomeni, da v trenutku, ko vsaj štiri od mojih odprtih pozicij še vedno visijo na potencialni izgubi, do nadaljnjega neham kupovati. Spet, zakaj ravno štiri? Gre za subjektivno izbiro na podlagi izkušenj. Če se niti eden od zadnjih štirih odprtih tradov ne razvije v pozitivno, potem je smiselno zaključiti, da s trgom nekaj ni v redu, in prenehati kupovati. To pravilo v kombinaciji z adaptivnim rizikom, je dovoljšnja varnost, da lahko verjamem, da ne bom zašel v velike izgube.

Pri tem moram povedati, da si pri tem pravilu dopuščam nekaj umetniške svobode. Namreč, denimo da sem trenutno brez pozicij. To bi pomenilo, da lahko takoj odprem štiri nove pozicije. Če sem že na petih, šestih ali več zaporednih izgubnih tradih, tega seveda ne bom naredil, temveč bom počasi morda kupil kakšno delnico in nato še eno, če se izkaže, da trg spet sodeluje. In obratno, ko moje pozicije letijo, bom morda pripravljen naenkrat odpreti tudi več kot štiri pozicije. Bistveno je, da pritiskam na trg takrat, ko so razmere temu primerne, in se pomaknem v defenzivo, ko niso.

Naj omenim še to, da sem na začetku razmišljal na sistemu, ki bi delal z razliko med odprtimi tradi, ki so v plusu in odprtimi tradi, ki so v minusu. Tak sistem se ni izkazal kot zelo učinkovit, kajti pridejo tudi situacije, ko imam odprtih veliko tradov, ki so v plusu. Takrat bi mi tak sistem omogočal odpiranje velikega števila novih pozicij, kar pa je potencialna nevarnost. S temi omejitvami poskušam predvsem slediti trenutnemu kratkoročnemu trendu mojih tradov z osnovnim namenom, da se izognem velikemu številu zaporednih negativnih tradov.

Moja metoda - kaj in kdaj kupiti 3: setup

Že v postu o pravem timingu za nakup delnice sem povedal, da je nakup smiseln samo iz nekakšnega setupa. Kaj je v osnovi "setup"? Setup sam razumem kot vsaj nekaj dni trajajoče prenehanje gibanja cene navzgor. Torej, po začetnem pospešku pri breakoutu iz baze, se setup pojavi v trenutku, ko cena za vsaj nekaj dni prekine svoj pohod navzgor. V najboljšem primeru se ta postanek zgodi ob zmanjšanju volatilnosti in gibanju cene vodoravno, ni pa nujno. Več o tem kasneje.

Torej, po domače povedano je setup kratka, nekaj dni trajajoča formacija na grafu, iz katere lahko sklepamo, da se je moment začasno umiril, vendar pričakujemo, da bo že v kratkem ponovno prišel nazaj in ceno spet začel potiskati navzgor.

Seveda za to nimamo popolnoma nobenega zagotovila. Delnica lahko iz setupa pade tudi dol. In lahko tudi nadaljuje še dolgo pot navzgor brez vsakega setupa, možno je vse. Vendar pa ima za nas kupovanje iz setupa še eno pomembno lastnost, ki pa je ključna: setup nam omogoča postavljanje smiselnega stop lossa. Namreč, kot sem povedal, po takem začasnem umirjenju momenta pričakujem, da bo delnica, ko enkrat moment spet pride nazaj, hitro poskočila, se oddaljila od moje buy točke in se nikoli več vrnila do nje. Torej je zelo smiselno, da stop loss postavim pod neko točko, pod katero cene ne pričakujem več, oziroma bi padec pod njo pomenil, da je setup spodletel. Setup je tako še bolj kot s stališča momenta pomemben s stališča smiselnega postavljanja čim bolj tesnega stopa. Kajti, če kupujemo "kr neki", tudi naš stop ne more biti nič drugega kot "kr neki".

Kar se tiče same oblike setupov, je tu dejansko samo en vzorec, ki me res zanima - flag. Flag je nekaj zaporednih dni, ko se cena premika vodoravno. Pogoji za zadovoljiv flag so odvisni od konteksta, v katerem se pojavi, oziroma od karakterja trenda, ki sem jih opisoval prejšnjič. V osnovi kupujem dva taka mikrovzorca, kot temu pravim, že omenjen flag in pa pullback. Obravnaval ju bom ločeno, kajti način kupovanja se pri obeh razlikuje.

Poudariti moram, da sam izgled setupa nima popolnoma nobene teže, če delnica prej ne ustreza vsem pogojem za začetek dobrega trenda! Temu, o čemer sem govoril v vseh prejšnjih postih. Ker dejansko ne kupujemo setupa ampak kontekst, v katerem se je le-ta zgodil. Še tako lep flag ali pullback brez dobrega konteksta ne pomeni nič! Dober setup pri meni nikoli ne more odtehtati pomanjkljivosti v bazi, momentu in timingu. Bom pa pogosto kupil neidealen setup, če so izpolnjeni drugi pogoji za dober trend. Setup je izključno točka na grafu, kjer nam delnica ponudi razmeroma varen vstop v pozicijo, in nima nobene vrednosti sam po sebi.

Flag

Lep flag je "top shit" No.1 setup! In kaj je lep flag? Ima naslednje lastnosti:

• Ima zelo jasno definirano zgornjo mejo, ki se jo v času trajanja flaga večkrat dotakne.
• Ima ozek range gibanja v tankem kanalu, v katerem so več ali manj same "doji" sveče.
• Kanal se giblje vodoravno in ne navzdol ali navzgor. Je torej brez vsakega naklona.
• Volumen je ves čas minimalen.
• Ne traja dlje kot kakšnih 7 dni.

To je dejansko vse, kar je za povedati o flagu. V praksi pa bomo na flag, ki ustreza vsem tem pogojem, naleteli morda le nekajkrat na leto, zato naj na grafih pokažem, kako v praksi izgledajo kupljivi flagi:

Pullback

Pullback moramo najprej ločiti od "poševnega flaga". Zgoraj sem rekel, da na flagu ne želim videti naklona. Če se nagiba navzdol, mu ne rečem več flag. Vendar, takle pol-flag, ki se nagiba, ni nujno niti pullback, temveč pač nekonstruktiven flag, ki ga načeloma ne bi kupoval. Konstruktiven pullback pa ima naslednje lastnosti:

• Padec cene je očiten. Ne gre za rahlo nagibanje flaga navzdol, temveč za konkreten padec.
• Najbolje je, če cena pada v zaporednih dneh in se nato umiri. Pullbacki z veliko vijuganja gor in dol niso konstruktivni.
• Optimalna dolžina je med 3 in 7 dnevi.
• Sama oblika sveč med pullbackom ni bistvena. Dopuščam tudi kakšen velik rdeč dan, ki pa ne sme biti ekstremen (-10% ali več).
• Volumen naj bi se med pullbackom zmanjšal, čeprav dopuščam tudi kakšen dan večjega padca, ko se poveča. Najbolj pomembno pri vsem skupaj je, da se cena/volumen na dnu umiri.
• Globina pullbacka naj bi bila nekje med 10% in 20%. Pullbacki, globlji od 25% pogosto vodijo v daljšo korekcijo in je v tem primeru bolj smotrno počakati na bazo.

Toliko o izgledu samega pullbacka. Zdaj pa se moramo vprašati še to, kako pullback kupiti. Pri flagu sem zahteval jasno določeno buy točko, kjer ni nobene dileme, da kupimo, ko cena skoči nad njo. Kaj pa pullback, kje kupiti tu?

Ko imam opravka s pullbackom, vedno čakam na naslednje zaporedje dogodkov:

1. Pullback
2. Reversal
3. Setup

Prva točka je jasna, gre pač za nekaj dni padca. Da se je kratkoročni downtrend morda nehal, lahko sklepamo šele takrat, ko vidimo nekakšen reversal vzorec. Tu si običajno pomagam kar s candlestick formacijami, pri čemer me seveda zanimajo bullish vzorci (npr. hammer, piercing, dark cloud cover, harami, itd.), ki jih tu ne bi opisoval, ker je teh informacij dovolj na netu.

V tretjem koraku nato želim videti setup, iz katerega lahko kupim. In to je načeloma spet flag, ki pa je pri pullbacku lahko veliko krajši, celo samo en dan. Flag se lahko začne takoj po formaciji, ki nakazuje obrat. Pojaviti se mora vsaj en "inside day", katerega high in low sta pod oziroma nad high in low prejšnjega dne, da je setup zaključen.

Pri pullbackih se pogosto razvije tudi bolj kompleksen vzorec, ko breakout nad prvim flagom ne uspe in se v nekaj naslednjih dneh zgradi še en, ki je prav tako buy point.

Včasih pa se pullback zaključi tudi s "hammerjem", ki je reversal in setup v enem dnevu. Pri tem tako ne moremo drugega, kot da kupimo vsak skok nad njim. Žal je pri tem tako, da je to eden bolj tveganih nakupov. Smiselno je, da pogledamo tudi intraday vzorec, če imamo morda na 15-minutnem grafu kakšen konstruktiven intraday setup. Če je cena v intraday paraboli, potem zelo verjetno setup ne bo uspel in je bolje, če počakamo na kakšen večdnevni setup.

Z besedami je malo težko opisati, kar je z grafa enostavno razvidno, zato par primerov takih in drugačnih pullbackov:

Pullbacke je vedno veliko težje kupovati, kot flage, že zaradi tega, ker se zgodijo po padcu in se mora tako delnica pribijati navzgor skozi resistance. Poleg tega so buy točke pogosto nejasne, cena pa rada večkrat zaniha, preden se trend dejansko spet obrne navzgor.

To je načeloma vse, kar bi želel povedati o obeh setupih, ki jih kupujem. Ne glede na to, za kakšen makrovzorec gre, ter ali je to nakup iz daljše baze ali ne, vedno se mora ustvariti flag ali pullback, iz katerega lahko kupim. Sama oblika teh setupov zelo variira in pogosto se težko odločim ali iti v nakup ali ne. Ampak, kot sem povedal že na začetku - tisto, kar me res pritegne pri delnici, je začetni moment in opcijsko baza. Setup je potem samo še čakanje ustrezne priložnosti za nakup, zato si tu dopuščam kar precej svobode.